Najprej naša veselica, nato še norveška

Od prave razposajene slovenske veselice v alpskem delu naše dežele do norveške enklave. Tako bi lahko najlažje strnili utrip zadnjega konca tedna na prvem svetovnem prvenstvu v nordijskem smučanju doslej pri nas. Najprej se je namreč rajalo ob zlatih kolajnah Timija Zajca ter dan pozneje še Slovenije na moštveni skakalni tekmi, nato je napočil dan za tradicionalno sklepno predstavo tekmovanja, smučarskega teka na 50 km. In slednja domačinov, z izjemo redkih zanesenjakov, ni kaj prida vznemirila. Drugače je bilo med Norvežani, ki jih je bilo dnevno na tribunah tekaške arene največ.

»To ni le nordijsko prvenstvo, je kar interno tekmovanje dežel z evropskega severa,« je po koncu kraljevske 50-kilometrske preizkušnje omenil Vit Chalupa, novinar iz Prage. Spominja se časov, ko je bila tekaška reprezentance njegove Češke bližje najboljšim na svetu. Podobno pravzaprav kot še kakšna druga iz srednje- ali vzhodnoevropskega prostora. Zdaj pa je dejansko na dlani, da Norveška, Švedska in tudi Finska predstavljajo še bolj vidno vladavino v tej športni panogi kot kdaj v preteklosti.

Razplet te sklepne planiške predstave z zmago Paala Goldberga pred rojakom Johannesom Høsflotom Klæbom in švedskim sosedom Williamom Poromaajem ni presenečal, morda bi le oba norveška vikinga glede na rating lahko zamenjala mesti. Toda Klæbo na tem prvenstvu ni bil tako prepričljiv kot pogosto med sezono, seveda pa je prispeval vnovič viden delež k izjemni beri norveške tekaške vrste. Ta je v moški konkurenci osvojila prav vse možne naslove. In za konec včeraj tega s posebno vrednostjo med poznavalci – na 50 km. Naš vodilni tekač Miha Šimenc je odstopil in sprva potreboval tudi infuzijo, Miha Ličef je bil 39., Jošt Mulej pa 45.

V pričakovanju naslednjega

In ni si težko predstavljati vznesenosti prebivalcev dežele na zahodu Skandinavije v pričakovanju naslednjega svetovnega prvenstva. Enzo Smrekar, prvi mož OK Planica 2023, je tako slovesno predal zastavico šampionata predstavnikom Trondheima, tudi županji 4. mesta po velikosti na Norveškem, gostitelja tega tekmovanja čez dve leti. Ne bi bili presenečeni, če bi si tam tekaško tekmo v omenjeni najdaljši disciplini ogledalo 60.000 navzočih. Približno toliko jih je bilo v vseh planiških dneh skupaj ...

»Lahko bi takšno tekmovanja pri nas ponovili, le drugače bi morali pristopiti uresničitvi želje po večjem obisku,« se je tudi ob koncu prvenstva dobro zavedal Smrekar. Obenem je tudi res, da ponavadi tekaške tekme na takšnih prvenstvih pritegnejo osrednjo pozornost, Slovenija je pač po tej plati drugačna. Magično jo privlačijo junaki(nje) skakalnic. Vrh je tako Zgornjesavska dolina doživela prvič na petkov večer ob Zajčevi zmagi, nato pa še ponovitev rajanja dan pozneje, ko je prvo zmago v sezoni in tudi doslej na svetovnih prvenstvih naša reprezentanca slavila na moštveni tekmi v smučarskih skokih.V coni za pešce je bilo sredi Kranjske Gore po sobotni slovesni razglasitvi kot v mravljišču, ob stojnicah brez potrpljenja točajev, kuharjev in lačnih ter žejnih gostov ni šlo.