Najtežje mu je bilo, ko je zadnjič zamahnil Prevcu

LJUBLJANA - Čeprav način, kako je najuspešnejši slovenski skakalni trener Goran Janus izvedel, da ne bo več selektor naše izbrane vrste, ni bil najbolj posrečen, je 48-letni Ljubljančan svojo zamenjavo sprejel zelo dostojanstveno. Kot je večkrat ponovil, do nikogar ne goji nobene zamere, nove vloge športnega direktorja, ki so mu jo namenili, pa se že zelo veseli.
Kako ste sami doživeli zamenjavo?
»Če sem iskren, me niti ni presenetila. Med mano in Ljubom Jasničem je bil tihi dogovor, da moramo za nadaljevanje dela osvojiti kolajno na olimpijskih igrah v Pjongčangu. Proti koncu sem nato tudi sam začutil, da tako naprej ne bo šlo več v nedogled. Tudi jaz sem le človek, ki potrebuje mir. Ko sem bil v sredo pri svoji zdravnici, mi je rekla, da se bom moral umiriti, 10. aprila me čaka operacija rame, tako da bom poslej malo bolj pazil tudi nase. A še enkrat: s stvarmi, ki so se dogajale okrog mene, se kljub temu nisem pretirano obremenjeval.«
Ali je tudi vas – tako kot mnoge – razočaral način, kako se je zgodila premestitev?
»Pustimo zdaj to. Kar je bilo, je bilo. Globoko v sebi vem, da sem dal vse za slovenske skoke, in videli bomo, kaj bo prinesla prihodnost. Čas je za nove izzive, ki sem jih dobil s položajem športnega direktorja.«
Ali ste takoj sprejeli novo vlogo?
»Imel sem več možnosti in proste roke, ponudili so mi namreč tudi vodenje drugih ekip. A sem vse zavrnil, ker se v tem trenutku ne vidim v trenerskem poslu.«
Kaj boste počeli kot športni direktor?
»Skrbel bom za koordinacijo in podporo trenerjev za skoke in nordijsko kombinacijo. Z mojim naslednikom Gorazdom Bertoncljem sva se že zmenila, da se bova v kratkem dobila in dorekla stvari za naprej, v njegovo delo pa ne bom vpet neposredno. Gledal bom, da bodo stvari urejene, si prizadeval, da bi stopili korak naprej tudi, kar zadeva material. Prvega smo naredili lani, ko smo začeli sodelovati s francoskim krojačem skakalnih dresov Fredom Zozom.«
Ali boste hodili zraven na tekme?
»Seveda bom šel kdaj pogledat na teren, kam in kdaj, pa je zdaj še prenagljeno govoriti.«
Boste v takšni vlogi, v kakršni je zadnja leta v poljski reprezentanci Adam Malysz?
»Bomo videli. Znam se hitro obrniti in sodelovati z vsemi.«
Navzven delujete, kot da vam je odleglo, ker niste več glavni trener.
»Ne bi ravno rekel, da sem si oddahnil, je pa tako, da že od nekdaj stremim k dobrim rezultatom. Če jih ni, postanem tudi sam nezadovoljen. Ocenjujem, da sem se odločil pravilno.«
Ali vas bomo še kdaj videli v vlogi selektorja? Na primer čez štiri leta?
»Nikoli ne reci nikoli. Prav lahko se zgodi, da bom še prej spet prevzel vodenje reprezentance, zato o tem ne bom delal rompompoma. Življenje teče naprej.«
Ko se zdaj ozrete nazaj, kateri je bil najlepši trenutek, ki ste ga doživeli v dosedanji trenerski karieri?
»Veliko je bilo lepih in težko bom naštel vse, še posebno pa mi bodo v spominu ostali prvi uspehi. Ko je Robert Kranjec leta 2012 v Vikersundu postal svetovni prvak v poletih, so mi šle kocine pokonci.«
Kdaj pa vam je bilo najtežje pri srcu?
»Ko sem Petru Prevcu kot našemu zadnjemu skakalcu na nedeljski tekmi v Planici zamahnil z zastavico.«