ODBOJKA
Naši odbojkarji so pravi gladiatorji
Viktor Krevsel verjame, da lahko Slovenija osvoji lovoriko. Poznajo le en zakon: Ubij ali boš ubit!
Odpri galerijo
Nad slovenskimi odbojkarji je navdušen tudi starosta Viktor Krevsel. FOTO: Dejan Javornik
LJUBLJANA – Staroste slovenske odbojke Viktor Krevsel je podrobno spremljal vse tekme naše reprezentance. Nekdanji jugoslovanski, španski in slovenski selektor s ponosom in veseljem pričakuje finale. Verjame, da lahko Slovenija stopi na evropski vrh.
Kakšna je vaša ocena slovenske zmage za finale?
»Fantje so se odlično odzvali na vse težave! Največja je bila, da je moral drugi podajalec Gregor Ropret na operacijo slepiča, zato je bilo več improvizacije, a kljub temu niso delali napak. Slovenci so premagali Poljake z najmočnejšim tekmečevim orožjem – z igro brez napak, zraven pa so imeli še ogromno hitrosti in dobre volje.«
Mimo polnih in glasnih Stožic ne moremo.
»Ko skoraj 12.000 ljudi soglasno zapoje himno, se nabere adrenalina za tri litre vina. In to se prenese s tribun na teren. Malo sem se bal premočnih čustev, ampak naši igralci so pravi gladiatorji, ki poznajo le en zakon: Ubij ali boš ubit! Fantom čestitam iz vsega srca in jim želim veliko sreče tudi v Parizu.«
Kaj je vam najlepše pri odbojki?
»Odbojka ima prek 220 držav članic. Konkurenca je globalna, zato je izjemen uspeh priti med najboljše štiri. Naši tekmeci so evropski, svetovni in olimpijski prvaki. Za pravi športni gen se moramo zahvaliti prednikom, zdaj pa spremljamo etiko, estetiko in viteški boj.«
Verjamete v zlato odličje?
»Velika nevarnost je, da mediji že vnaprej pišete, da bomo nekoga premagali. Fantje lahko zaradi takih pritiskov zgorijo pred začetkom tekme. Nikogar pa ne zanima, v kakšnih razmerah nastaja naša odbojka. Sreča je, da so ti fantje skupaj igrali že v mlajših kategorijah, zdaj kot odrasli možje pa vedo, kako se stvari streže. Nihče nima bolj povezane zasedbe kot Slovenci. Pameten trener sicer vodi ekipo prek vodij in se zna umakniti v pravem trenutku; naš igralni vodja je Dejan Vinčić, emocionalni Klemen Čebulj, moralni Tine Urnaut, bojevniški pa Mitja Gasparini.«
Je med njimi hierarhija?
»Ni je, le pametno morajo sodelovati, se spoštovati in si pomagati v najhujših trenutkih. Zraven so še stabilizatorji, to sta Alen Pajenk in Jan Kozamernik, ki zagotavljata, da naredimo več uspehov kot napak. Naša udarna šesterka je ekipa proletarcev: Urnaut in Čebulj sta z Raven na Koroškem, Kozamernik je iz Črnuč, kar je proletarski del Ljubljane, Jani Kovačič je iz Kanala ob Soči in je reševal nemogoče žoge, Vinčić iz Velenja pa je drek spreminjal v zlato, saj je bil sam brez zamenjave. In še nekaj bi rekel: Kdor o odbojki razmišlja, mu pride na misel komedija, kdor premočno sočustvuje, pa lahko dobi tragedijo.
Kaj je v odbojki komedija in kaj tragedija?
»Odbojka je pri nas od leta 1924. Da smreka zraste visoko, potrebuje 90 let, ne 20. Nikoli ne vpraša, ali je demokracija, socializem, kapitalizem … Smreka le raste. In to je komedija. Vsi pa mislijo, da smo odbojko v Slovenijo dobili leta 1991, kar ni res. Ampak zaradi drugačnih prioritet odbojke dolgo ni bilo ne v medijih ne pri sponzorjih. Tragedija pa je, da izgubiš, čeprav si sposoben premagati čisto vse.«
Kakšna je vaša ocena slovenske zmage za finale?
»Fantje so se odlično odzvali na vse težave! Največja je bila, da je moral drugi podajalec Gregor Ropret na operacijo slepiča, zato je bilo več improvizacije, a kljub temu niso delali napak. Slovenci so premagali Poljake z najmočnejšim tekmečevim orožjem – z igro brez napak, zraven pa so imeli še ogromno hitrosti in dobre volje.«
Mimo polnih in glasnih Stožic ne moremo.
»Ko skoraj 12.000 ljudi soglasno zapoje himno, se nabere adrenalina za tri litre vina. In to se prenese s tribun na teren. Malo sem se bal premočnih čustev, ampak naši igralci so pravi gladiatorji, ki poznajo le en zakon: Ubij ali boš ubit! Fantom čestitam iz vsega srca in jim želim veliko sreče tudi v Parizu.«
Kaj je vam najlepše pri odbojki?
»Odbojka ima prek 220 držav članic. Konkurenca je globalna, zato je izjemen uspeh priti med najboljše štiri. Naši tekmeci so evropski, svetovni in olimpijski prvaki. Za pravi športni gen se moramo zahvaliti prednikom, zdaj pa spremljamo etiko, estetiko in viteški boj.«
Verjamete v zlato odličje?
»Velika nevarnost je, da mediji že vnaprej pišete, da bomo nekoga premagali. Fantje lahko zaradi takih pritiskov zgorijo pred začetkom tekme. Nikogar pa ne zanima, v kakšnih razmerah nastaja naša odbojka. Sreča je, da so ti fantje skupaj igrali že v mlajših kategorijah, zdaj kot odrasli možje pa vedo, kako se stvari streže. Nihče nima bolj povezane zasedbe kot Slovenci. Pameten trener sicer vodi ekipo prek vodij in se zna umakniti v pravem trenutku; naš igralni vodja je Dejan Vinčić, emocionalni Klemen Čebulj, moralni Tine Urnaut, bojevniški pa Mitja Gasparini.«
Je med njimi hierarhija?
»Ni je, le pametno morajo sodelovati, se spoštovati in si pomagati v najhujših trenutkih. Zraven so še stabilizatorji, to sta Alen Pajenk in Jan Kozamernik, ki zagotavljata, da naredimo več uspehov kot napak. Naša udarna šesterka je ekipa proletarcev: Urnaut in Čebulj sta z Raven na Koroškem, Kozamernik je iz Črnuč, kar je proletarski del Ljubljane, Jani Kovačič je iz Kanala ob Soči in je reševal nemogoče žoge, Vinčić iz Velenja pa je drek spreminjal v zlato, saj je bil sam brez zamenjave. In še nekaj bi rekel: Kdor o odbojki razmišlja, mu pride na misel komedija, kdor premočno sočustvuje, pa lahko dobi tragedijo.
Kaj je v odbojki komedija in kaj tragedija?
»Odbojka je pri nas od leta 1924. Da smreka zraste visoko, potrebuje 90 let, ne 20. Nikoli ne vpraša, ali je demokracija, socializem, kapitalizem … Smreka le raste. In to je komedija. Vsi pa mislijo, da smo odbojko v Slovenijo dobili leta 1991, kar ni res. Ampak zaradi drugačnih prioritet odbojke dolgo ni bilo ne v medijih ne pri sponzorjih. Tragedija pa je, da izgubiš, čeprav si sposoben premagati čisto vse.«
