Navduševal je z razgledanostjo

Ob smrti Janeza Kocijančiča, dolgoletnega predsednika Olimpijskega komiteja Slovenije, spomin uhaja tudi k njegovi zadnji veliki vlogi. Pred slabim letom, v drugi polovici junija, so bile namreč v Minsku evropske igre, urnik predsednika olimpijskih komitejev stare celine je bil pisan od zgodnjega jutra do poznega večera. V beloruski metropoli še danes njegovo ime omenjajo z globokim spoštovanjem.

Beloruska zgodba je posebna. Zlasti na evropskem zahodu ji pogosto pritaknejo razmišljanje o zadnji diktaturi stare celine zaradi posebnega načina vladanja predsednika Aleksandra Lukašenka, ne nazadnje je tudi v zadnjih dveh mesecih osupnil svet z nenavadnim bojem proti koronavirusu, ko je država ohranjala svoj dnevni ritem brez pripomb, na tribunah nogometnih stadionov pa so bili tudi gledalci. Seveda lahko razmišljamo o politični in družbeni ureditvi ene od petnajstih republik nekdanjega sovjetskega imperija po svojih načelih, ni pa poznavalca tega dela Evrope, ki v Belorusiji ne bi zaznal izjemne pripadnosti športu. In tega se je dobro zavedal Kocijančič, ki se je skupaj s sodelavci kot tudi domačimi prireditelji zelo temeljito in zagnano lotil evropskih iger. Tem je ob koncu pripadla zelo visoka ocena.

V tekoči ruščini na uvodni slovesnosti

O zagnanosti prav vseh na prizorišču mi je govoril, ko si je v svojem nabitem urniku sredi iger odtrgal prosti čas za pogovor v Minsku. »Ljudje so tukaj vajeni, da se potrudijo za vsako reč, če pa ob tem še pomislite, kako radi imajo šport, potem vam je hitro jasno, kako resno so se lotili teh iger in kako zdaj uživajo v njih,« mu je kazalo le prikimati, ker gre dejansko za deželo ljubezni do športa. »Poglejte, obstajajo igre frankofonskega dela sveta, poznamo tudi tiste nekdanjega britanskega imperija z oznako Commonwealth, zelo resno športno zgodbo predstavljajo panameriške ali azijske igre,« je razmišljal na glas, ko si je tudi v Evropi želel »olimpijske igre v malem«. Prve so junija 2015 pripadle Bakuju, štiri leta pozneje jih je pričakal Minsk. Janez Kocijančič je bil v tistih dneh z naskokom najbolj priljubljeni tujec v državi, če že ne prej, ga je javnost spoznala med govorom v tekoči ruščini na uvodni slovesnosti. Pozneje je večkrat navdušil navzoče z razgledanostjo in tudi širokim strateškim pristopom k igram v prihodnosti.