Ne meni se o zgodovini, Pogačar je že del nje

Kako je biti legenda svetovnega kolesarstva pri 23 letih? Vprašajte Tadeja Pogačarja, mladeniča s Klanca pri Komendi, ki se poigrava z zgodovino vrtenja pedalov na najvišji ravni. Izjemni sezoni, v kateri je drugič zapored dobil Tour de France in se na Liege–Bastogne–Liege veselil svoje prve zmage na enem od petih spomenikov, je dodal še dirko po Lombardiji. To je doslej uspelo le Eddyju Merckxu. A ga slovenski šampion prehiteva pri postavljanju mejnikov. Pogačar je prišel kot mana z neba za slovensko kolesarstvo in za svetovne statistike, ki bi lahko ves dan naštevali, kako izjemno je to, kar počne kapetan ekipe UAE. Merckx je trojček Tour, Liege in Lombardija dobil v dveh sezonah zapored (1971 in 1972), star pa je bil 26 in 27 let. Tudi pri Gazzetti dello Sport so opozorili na to, da Pogačar zmaguje v slogu najboljšega v zgodovini, le da mu to uspeva mlajšemu, kot je slovitemu predhodniku. Zdi se, da Pogačarja vse to laskanje in zgodovinske primerjave dolgočasijo. »V zadnjih dneh veliko poslušam o zgodovini, vendar o tem ne razmišljam, osredotočam se le na to, da čim bolje vozim kolo in se na njem zabavam. Ne vem, ali so zmage na teh dirkah zgodovinske ali ne, meni je pomembno, da uživam v trenutku. Ob tem tudi ne razmišljam o prihodnosti, kaj se bo še zgodilo, kaj lahko še dosežem, živim v sedanjosti,« je Pogačar dejal na novinarski konferenci zmagovalca zadnje dirke svetovne serije v sezoni, na kratkem srečanju s slovensko sedmo silo v Bergamu pa na to temo dodal: »Vsak bi rekel, da sem meje presegel že lani, a grem v istem ritmu naprej, bomo videli, kaj bo to še prineslo.«

Dirkaški nos

Pogačar si ta čas ne postavlja konkretnih ciljev, vendar tudi ne mej. Zakaj bi si jih, če lahko doseže malodane vse, kar si zamisli? Na oktobrski dirki po Lombardiji je zmagal, čeprav je bil v pogonu od februarja, ko je zmagal na dirki po ZAE, vmes pa je dobil še Tirreno–Adriatico, Liege–Bastogne–Liege, dirko po Sloveniji in Tour de France ter osvojil bron na olimpijski cestni dirki. To pomeni, da je za piko na i po pomladanskem in poletnem lovil še tretji vrhunec pripravljenosti v sezoni, česar je zmožna le izbrana peščica. »Prvi del sezone je bil izjemno dolg, po zmagi na Touru sem se po najboljših močeh potrudil še na olimpijskih igrah, potem pa sem potreboval nekaj časa zase. Kmalu za tem sem spet začel trenirati, vse je bilo videti v redu, a mi na prvih dirkah ni šlo najbolje. Predvsem so se izmenjavali dobri in slabi dnevi. Tako je bilo tudi v zadnjem tednu od dirke po Emiliji. Računal sem na to, da bom na Lombardiji v pravi formi, če bom ujel dirkaški ritem. Nastop na Tre Valli Varesine mi je vlil veliko optimizma in me motiviral. Enako velja za dirko Milano–Torino, na kateri sem bil blizu vrhu, čeprav sem bil zelo utrujen. Morda so mi slabi dnevi pomagali, da na prejšnjih dirkah nisem šel prek sebe,« je o pravem tempiranju forme povedal Pogačar, ki je moral na ogrevalnih preizkušnjah pred Lombardijo dvakrat (Emilija in Milano–Torino) priznati premoč Primožu Rogliču, enkrat (Tre Valli Varesine) pa ga je po napadu že 120 km pred ciljem zaustavila počena zračnica. Za zmago na 239 km dolgi dirki po Lombardiji je treba imeti, vsaj tako se zdi, pravi taktični načrt. Pogačar se je vseh tekmecev otresel že dobrih 36 km pred ciljem, naknadno se mu je pridružil le Fausto Masnada, s katerim je opravil v sprintu. »Napad ni bil načrtovan, pred zadnjim vzponom nismo imeli prave zamisli, kaj storiti. Ker na vzponu nobena od ekip ni želela prevzeti narekovanja ritma, sem se odločil, da preizkusim, kako me še nesejo noge v klanec,« je Pogačar razkril, da ga je do še ene velike zmage popeljal njegov nezmotljivi dirkaški nos, s katerim je že uresničil sanje slehernega kolesarja. O čem lahko še sanja? »Moje sanje so, da v kolesarstvu uživam, kolikor lahko. Ko ne bom več užival, bom poiskal druge izzive v življenju,« je Pogi dejal po 30. zmagi v triletni karieri profesionalca.