UDARNI ADUT
Ne more kar iti v trgovino in dobiti kruha na mizo
Telovadce in telovadke čaka evropsko prvenstvo na Poljskem. Udarni adut za odličje bo znova konjenik Sašo Bertoncelj.
Odpri galerijo
LJUBLJANA – Sašo Bertoncelj, Rok Klavora, Luka Terbovšek, Teja Belak, Tjaša Kysselef in Adela Šajn bodo slovenski zastopniki na evropskem prvenstvu v športni gimnastiki, ki bo konec prihodnjega tedna v Szczecinu. Prvi adut bo zagotovo 34-letni konjenik Bertoncelj, ta ima s prvenstev stare celine že srebrno (lani v Glasgowu) in dve bronasti odličji (Birmingham 2010, Sofija 2014). A v pripravah pred EP na Poljskem ni vse teklo gladko.
Kako je s formo na konju z ročaji pred velikim evropskim izpitom?
»Odkar sem v svetovnem vrhu, še nikoli nisem šel na veliko tekmovanje tako slabo pripravljen. Začelo se je konec decembra s težavami s komolcem, ki se na koncu niso izkazale za tako velike. Hitro so se uredile, a so za seboj vseeno potegnile dva, tri tedne brez treningov. Ko sem se izlizal iz tega, pa me je v posteljo položila bakterijska infekcija. Teden dni sem bil popolnoma brez vadbe, nato pa dva tedna na antibiotikih. Takšna stvar ni lahka, v gimnastiki se to pozna. Takrat sem si že rekel, da ne grem na EP, zdaj pa sem se nekako le sestavil. Neka minimalna možnost obstaja, a če sem realen, je težko razmišljati o čemer koli. Prvenstveno o finalu.«
Kakšne so možnosti za odličje?
»Povsem jasno mi je, da so zanj minimalne možnosti. A vem, da če se ti uspe uvrstiti v finale, tam ostane le še osem tekmovalcev. Lahko si v pravem času na pravem mestu, in kolajna je tu. Ne bi bilo prvič. Niso toliko problem same prvine, temveč to, kar pri meni nikoli ni bila težava, zaradi vseh problemov telesna pripravljenost.«
Predsednik Gimnastične zveze Slovenije Damjan Kralj je omenil, da vam je zveza še iz let pred njegovim mandatom dolžna izplačilo nagrad.
»Ko imaš predsednika, ki takšne stvari razume, imaš tudi športnike, ki to prav tako razumejo. Jaz bi na tej stopnji to zadevo tudi pustil. Gimnastika ni bogat šport, v njej so garači, predsednik to razume. Je konec koncev tudi član uprave našega pokrovitelja. Na našo srečo ... položaj je takšen, kot je, temu se ne moremo izogniti. Pridobivamo sponzorje, brez katerih nam ne bi uspelo priti na zeleno vejo. Verjamem našemu predsedniku, da se bodo stvari čez nekaj let uredile, in menim, da se o tem nikoli več ne bo treba pogovarjati.«
Glede na današnji življenjski slog in kapitalistični sistem, kakšne so sploh perspektive športne gimnastike?
»Razumeti je treba, da moramo tudi telovadci od nečesa živeti. Ker sem evropski podprvak, ne morem kar iti v trgovino in dobiti kruha na mizo. Hvala bogu, imam pokrovitelja, ki to razume in me finančno dobro podpira. Prav tako gimnastična zveza. Res pa je, da si lahko na ravni, na kakršni sem jaz, in od tega dobro živiš, ali na ravni, da od tega nimaš ničesar. V gimnastiki je ta meja zelo tanka. Da prideš na raven, kakršno imam, je potrebnih veliko odrekanja, garanja, poškodb, to v večini primerov športnike odbija. V Sloveniji imamo na splošno nekatere stvari zelo dobro urejene, a ne moremo se denimo primerjati z Veliko Britanijo, ZDA, Francijo, saj so tam drugačni denarni vložki. Tudi več ljudi je za celotno zgodbo. Tukaj ne bi kaj preveč grajal GZS, je pač zabredla v neke denarne težave, ki jih moramo rešiti. To pa ne pomeni, da stvari nimamo organiziranih na ravni ali boljši kot kje drugje. Naša edina težava, ki jo imamo, je finančna.«
Kako je s formo na konju z ročaji pred velikim evropskim izpitom?
»Odkar sem v svetovnem vrhu, še nikoli nisem šel na veliko tekmovanje tako slabo pripravljen. Začelo se je konec decembra s težavami s komolcem, ki se na koncu niso izkazale za tako velike. Hitro so se uredile, a so za seboj vseeno potegnile dva, tri tedne brez treningov. Ko sem se izlizal iz tega, pa me je v posteljo položila bakterijska infekcija. Teden dni sem bil popolnoma brez vadbe, nato pa dva tedna na antibiotikih. Takšna stvar ni lahka, v gimnastiki se to pozna. Takrat sem si že rekel, da ne grem na EP, zdaj pa sem se nekako le sestavil. Neka minimalna možnost obstaja, a če sem realen, je težko razmišljati o čemer koli. Prvenstveno o finalu.«
Kakšne so možnosti za odličje?
»Povsem jasno mi je, da so zanj minimalne možnosti. A vem, da če se ti uspe uvrstiti v finale, tam ostane le še osem tekmovalcev. Lahko si v pravem času na pravem mestu, in kolajna je tu. Ne bi bilo prvič. Niso toliko problem same prvine, temveč to, kar pri meni nikoli ni bila težava, zaradi vseh problemov telesna pripravljenost.«
Predsednik Gimnastične zveze Slovenije Damjan Kralj je omenil, da vam je zveza še iz let pred njegovim mandatom dolžna izplačilo nagrad.
»Ko imaš predsednika, ki takšne stvari razume, imaš tudi športnike, ki to prav tako razumejo. Jaz bi na tej stopnji to zadevo tudi pustil. Gimnastika ni bogat šport, v njej so garači, predsednik to razume. Je konec koncev tudi član uprave našega pokrovitelja. Na našo srečo ... položaj je takšen, kot je, temu se ne moremo izogniti. Pridobivamo sponzorje, brez katerih nam ne bi uspelo priti na zeleno vejo. Verjamem našemu predsedniku, da se bodo stvari čez nekaj let uredile, in menim, da se o tem nikoli več ne bo treba pogovarjati.«
Glede na današnji življenjski slog in kapitalistični sistem, kakšne so sploh perspektive športne gimnastike?
»Razumeti je treba, da moramo tudi telovadci od nečesa živeti. Ker sem evropski podprvak, ne morem kar iti v trgovino in dobiti kruha na mizo. Hvala bogu, imam pokrovitelja, ki to razume in me finančno dobro podpira. Prav tako gimnastična zveza. Res pa je, da si lahko na ravni, na kakršni sem jaz, in od tega dobro živiš, ali na ravni, da od tega nimaš ničesar. V gimnastiki je ta meja zelo tanka. Da prideš na raven, kakršno imam, je potrebnih veliko odrekanja, garanja, poškodb, to v večini primerov športnike odbija. V Sloveniji imamo na splošno nekatere stvari zelo dobro urejene, a ne moremo se denimo primerjati z Veliko Britanijo, ZDA, Francijo, saj so tam drugačni denarni vložki. Tudi več ljudi je za celotno zgodbo. Tukaj ne bi kaj preveč grajal GZS, je pač zabredla v neke denarne težave, ki jih moramo rešiti. To pa ne pomeni, da stvari nimamo organiziranih na ravni ali boljši kot kje drugje. Naša edina težava, ki jo imamo, je finančna.«