TENIS
Ne slovenski rekord, lovorika ATP
Aljaž Bedene do petega zaporednega challengerja, skupno pa 16. V Portorožu izpolnil cilj z maksimalnim številom odigranih dvobojev.
Odpri galerijo
Aljaž Bedene se je kar namučil na poti do portoroške lovorike. FOTO: Sportida
PORTOROŽ – Teniški turnir iz serije challenger v Portorožu se je razpletel po idealnem scenariju, z zmago domačega aduta Aljaža Bedeneta, ki je bil tudi prvi nosilec in je na ta način nadaljeval niz neporaženosti na tej ravni.
Zadnji poraz na challengerjih je doživel jeseni 2016, odtlej osvojil pet zaporednih lovorik, vendar njegov pogled seveda sega proti stopnički višje, saj se mu velika želja – zmaga na turnirju ATP – za zdaj še ni izpolnila, je pa bil že nekajkrat povsem blizu.
Daleč od tega, da je bila Bedenetova zmaga v Portorožu prepričljiva, mučil se je v uvodnem dvoboju (2. krog) proti Ilji Marčenku, mučil se je v četrtfinalu proti Lukašu Kleinu, bil zelo prepričljiv v dvobojih osmine finala proti Sasikumarju Mukundu in v slovenskem polfinalnem obračunu z Blažem Rolo, v finalu proti Viktorju Đurasoviću pa tudi ni šlo povsem gladko (7:5, 6:3), a je na koncu kakovostna razlika le pretehtala.
Poleg novega naslova, skupno 16., je odkljukal še eno pomembno stvar, namreč da je odigral maksimalno število dvobojev, potem ko je v Portorož pripotoval z dopusta in je njegov naslednji turnir OP ZDA.
»Glede na to, da je na začetku bilo vse skupaj bolj slabo videti, je na koncu kar v redu. Res se je poznalo, da kar nekaj časa nisem igral tenisa, gibanje ni bilo takšno, kot bi si želel, a iz dvoboja v dvoboj je bilo bolje, vedno bolj lagodno sem se počutil na igrišču, bolj samozavestno sem igral, ko je bilo treba, sem stisnil. Če potegnem črto, sem zadovoljen, dobil sem to, po kar sem prišel,« je ocenil teden dni na Obali Bedene, ki je edino neprijetnost v Portorožu izkusil po prvem nizu polfinala, ko mu je eden od gledalcev zavpil, ali je zdaj pa spet Slovenec.
Po petih zaporednih naslovih na challengerjih se zdi, da je Bedene nekako prerasel to raven, 25 dobljenih dvobojev na tej ravni je kar lep niz. »Pozna se, da igram na turneji ATP, če si dovolj dober za takšno raven, potem si tudi za zmage na challengerjih. Pogosto tudi ti niso najlažji, z igralci iz svetovne stoterice, tako da je načeloma treba kazati dober tenis, četudi je po drugi strani res, da je dovoljenih več napak. Ni šlo vedno vse gladko, a na koncu sem vedno pokazal nekaj več, da sem osvojil te turnirje. Vseeno je zame primernejša raven ATP, tja spadam, tam bi rad nekaj dosegel, za to delam,« pravi Ljubljančan, ki zdaj za Blažem Kavčičem, slovenskim rekorderjem po številu lovorik na challengerjih, zaostaja le še za eno, vendar se s tem ne ubada: »Vseeno mi je, ali jih imam 20, 25, 30, to ni moj cilj. Veliko rajši bi bil prvi Slovenec z naslovom ATP.«
Zadnji poraz na challengerjih je doživel jeseni 2016, odtlej osvojil pet zaporednih lovorik, vendar njegov pogled seveda sega proti stopnički višje, saj se mu velika želja – zmaga na turnirju ATP – za zdaj še ni izpolnila, je pa bil že nekajkrat povsem blizu.
Daleč od tega, da je bila Bedenetova zmaga v Portorožu prepričljiva, mučil se je v uvodnem dvoboju (2. krog) proti Ilji Marčenku, mučil se je v četrtfinalu proti Lukašu Kleinu, bil zelo prepričljiv v dvobojih osmine finala proti Sasikumarju Mukundu in v slovenskem polfinalnem obračunu z Blažem Rolo, v finalu proti Viktorju Đurasoviću pa tudi ni šlo povsem gladko (7:5, 6:3), a je na koncu kakovostna razlika le pretehtala.
Poleg novega naslova, skupno 16., je odkljukal še eno pomembno stvar, namreč da je odigral maksimalno število dvobojev, potem ko je v Portorož pripotoval z dopusta in je njegov naslednji turnir OP ZDA.
»Glede na to, da je na začetku bilo vse skupaj bolj slabo videti, je na koncu kar v redu. Res se je poznalo, da kar nekaj časa nisem igral tenisa, gibanje ni bilo takšno, kot bi si želel, a iz dvoboja v dvoboj je bilo bolje, vedno bolj lagodno sem se počutil na igrišču, bolj samozavestno sem igral, ko je bilo treba, sem stisnil. Če potegnem črto, sem zadovoljen, dobil sem to, po kar sem prišel,« je ocenil teden dni na Obali Bedene, ki je edino neprijetnost v Portorožu izkusil po prvem nizu polfinala, ko mu je eden od gledalcev zavpil, ali je zdaj pa spet Slovenec.
Prerasel raven
Po petih zaporednih naslovih na challengerjih se zdi, da je Bedene nekako prerasel to raven, 25 dobljenih dvobojev na tej ravni je kar lep niz. »Pozna se, da igram na turneji ATP, če si dovolj dober za takšno raven, potem si tudi za zmage na challengerjih. Pogosto tudi ti niso najlažji, z igralci iz svetovne stoterice, tako da je načeloma treba kazati dober tenis, četudi je po drugi strani res, da je dovoljenih več napak. Ni šlo vedno vse gladko, a na koncu sem vedno pokazal nekaj več, da sem osvojil te turnirje. Vseeno je zame primernejša raven ATP, tja spadam, tam bi rad nekaj dosegel, za to delam,« pravi Ljubljančan, ki zdaj za Blažem Kavčičem, slovenskim rekorderjem po številu lovorik na challengerjih, zaostaja le še za eno, vendar se s tem ne ubada: »Vseeno mi je, ali jih imam 20, 25, 30, to ni moj cilj. Veliko rajši bi bil prvi Slovenec z naslovom ATP.«
