ROK MUŽIČ
Nebrušeni diamant slovenske odbojke
Odbojkar, ki je skakal s smučmi, bil pri 16 letih povabljen na priprave članske reprezentance, teden pa je začel z matematiko.
Odpri galerijo
Ponedeljkovo jutro v mariborski dvorani Tabor. Mesto se prebuja, z njim tudi ekipe, ki vadijo v kultni hali. Tudi vrsta Odbojkarskega kluba Maribor. Prva izmena je končala trening v fitnesu, zdaj je prišel Rok Možič. Skromen in zgovoren fant, ki raste v moža. Mariborska odbojkarska scena verjame, da z njim dobivajo igralca, ki bo pisal zgodovino ne le domače, ampak evropske odbojke. Stroka verjame in trdi, da je Rok material, ki obeta.
»Pri 16 letih je vajen trdega dela. Vidi se, da je bil z očetom od mladih nog v dvorani. V našo ekipo se je izvrstno vključil. Znanje vpija kot goba. Vse mu je jasno, hitro dojema. Predvsem pa ima filozofijo, ki krasi našo ekipo: zbrana je, da pridobiva nova znanja in napreduje, ne pa zaradi denarja,« prvi besedo dobi Rokov trener Sebastijan Škvorc, glavni trener članske mariborske vrste in tisti, ki v teh letih bdi nad Rokovim razvojem.
»Z njim se nam ni treba veliko ukvarjati. Pri njem je zdaj bistveno število ponovitev, saj tako napreduje,« nadaljuje Škvorc, ki Roka, predvsem pa njegovo osredotočenost ter jasno željo primerja s Tinetom Urnautom, ki je pri rosnih 16 prišel v ACH Volley, pričakali pa so ga izkušeni asi, ob Škvorcu še Čuturić, Pleško ... »Rok je tudi lepo vzgojen. S tako glavo in jasnim ciljem se bo razvijal še naprej, visoko lahko seže ne le v Sloveniji, ampak tudi v svetu,« sklene Škvorc.
Kdo je Rok? Star je 16 let, visok je 196 centimetrov. Ponedeljkovo jutro je začel na II. gimnaziji Maribor, kjer je del športnega razreda, teden je začel z matematiko. Ob 9. uri je bil že v fitnesu. Ko je tam dovolj premetal, se je vrnil v šolo, sledila sta kosilo in nov trening. »Zvečer se poskušam še malce učiti. Šole ne smem zanemariti. Športniki nismo imuni za poškodbe,« trezno razmišlja dijak 3. letnika. Doma ima veliko podpore, kar je logično – kdo bi bolje razumel sina športnika kot starši, ki so to pot prehodili. Mati Mojca in oče Peter sta bila vrhunska igralca.
Mama je igrala v dresu Palome Branik z dekliškim priimkom Voh, bila je tudi članska reprezentantka Jugoslavije, oče Peter pa po koncu kariere trudi trener.
»Odbojko je igrala tudi sestra,« nas dopolni Rok, ki se je v preteklosti ukvarjal še s smučarskimi skoki in nogometom. Skoke je pol leta treniral v Dupleku, najdlje ga je neslo do 15 metrov. Bil je tudi član ekipe NK Maribor do osem let, bil je vratar. Zadnjih šest let ni dileme, Rok je posvečen odbojki, ki je ob vsem zapisanem logično na dnevnem meniju družine Možič. »Oče je malce večji kritik, saj je tudi trener in se malce bolj spozna na vse, mama pa pravi, da je že nekaj časa minilo, odkar je igrala,« opiše, kako doma komentirajo njegove nastope. Kritik si ne žene k srcu, želi jih upoštevati in biti tudi zato še boljši. Oče je bil v mlajših selekcijah praviloma Rokov trener.
»Včasih sva imela tudi težave, a sva doma vse rešila. Zgodilo se pa je, da sem moral predčasno domov s treninga,« pripomni Rok, čigar razvoj gre v pravo smer. Ko se pogovarjamo z ljudmi iz sveta odbojke in kluba, iz vseh sogovornikov sije ponos in gori želja, da fantu uspe. Vsem je jasno, da je nadpovprečno nadarjen z vcepljeno pravo delovno etiko.
»Vem, kaj se o meni piše in govori. Moja naloga je, da treniram in poskušam biti vsak dan boljši ter iskati potrditev na tekmah,« zrelo odgovarja Rok, ki je z mislimi pri OK Maribor. Ne skriva, da bi rad tu končal srednjo šolo. Drugače povedano, vsaj leto dni ga bomo lahko še gledali v slovenski ligi. Zastopnika nima, za zdaj so mu dovolj očetovi in trenerjevi nasveti. »Popraviti moram servis in igro na sprejemu. Pri tem zadnjem mi je v veliko pomoč trener Sebastijan, ki je bil eden najboljših slovenskih odbojkarskih liberov,« Rok, ki igra na mestu sprejemalca napadalca, razmišlja o svoji igri. Letos je dobil vabilo v člansko reprezentanco, poklical ga je selektor Slobodan Kovač.
»Presenečen sem bil, da sem prišel na širši seznam. Treniral sem z najboljšimi, to je bila izvrstna izkušnja. Učil sem se od najboljših. Vsi so me izvrstno sprejeli, nekaj sem jih celo poznal, saj je bil oče prej pomočnik selektorja,« pripoveduje o prvi izkušnji v članski izbrani vrsti. Precej časa mu je namenil tudi selektor Kovač, ki mu je jasno, da imajo med sabo nebrušeni odbojkarski diamant. Se razume, kot najmlajši je dobil posebne zadolžitve: prenašal je torbe in bidone. Iz malega raste veliko. Če bo fant zdrav, so pred njimi velike stvari. Pa srečno!
»Pri 16 letih je vajen trdega dela. Vidi se, da je bil z očetom od mladih nog v dvorani. V našo ekipo se je izvrstno vključil. Znanje vpija kot goba. Vse mu je jasno, hitro dojema. Predvsem pa ima filozofijo, ki krasi našo ekipo: zbrana je, da pridobiva nova znanja in napreduje, ne pa zaradi denarja,« prvi besedo dobi Rokov trener Sebastijan Škvorc, glavni trener članske mariborske vrste in tisti, ki v teh letih bdi nad Rokovim razvojem.
196
cm je visok 16-letni odbojkar.
cm je visok 16-letni odbojkar.
»Z njim se nam ni treba veliko ukvarjati. Pri njem je zdaj bistveno število ponovitev, saj tako napreduje,« nadaljuje Škvorc, ki Roka, predvsem pa njegovo osredotočenost ter jasno željo primerja s Tinetom Urnautom, ki je pri rosnih 16 prišel v ACH Volley, pričakali pa so ga izkušeni asi, ob Škvorcu še Čuturić, Pleško ... »Rok je tudi lepo vzgojen. S tako glavo in jasnim ciljem se bo razvijal še naprej, visoko lahko seže ne le v Sloveniji, ampak tudi v svetu,« sklene Škvorc.
Po matematiki v fitnes
Kdo je Rok? Star je 16 let, visok je 196 centimetrov. Ponedeljkovo jutro je začel na II. gimnaziji Maribor, kjer je del športnega razreda, teden je začel z matematiko. Ob 9. uri je bil že v fitnesu. Ko je tam dovolj premetal, se je vrnil v šolo, sledila sta kosilo in nov trening. »Zvečer se poskušam še malce učiti. Šole ne smem zanemariti. Športniki nismo imuni za poškodbe,« trezno razmišlja dijak 3. letnika. Doma ima veliko podpore, kar je logično – kdo bi bolje razumel sina športnika kot starši, ki so to pot prehodili. Mati Mojca in oče Peter sta bila vrhunska igralca.
Mama je igrala v dresu Palome Branik z dekliškim priimkom Voh, bila je tudi članska reprezentantka Jugoslavije, oče Peter pa po koncu kariere trudi trener.
Kot najmlajši je dobil posebne zadolžitve: prenašal je torbe in bidone.
»Odbojko je igrala tudi sestra,« nas dopolni Rok, ki se je v preteklosti ukvarjal še s smučarskimi skoki in nogometom. Skoke je pol leta treniral v Dupleku, najdlje ga je neslo do 15 metrov. Bil je tudi član ekipe NK Maribor do osem let, bil je vratar. Zadnjih šest let ni dileme, Rok je posvečen odbojki, ki je ob vsem zapisanem logično na dnevnem meniju družine Možič. »Oče je malce večji kritik, saj je tudi trener in se malce bolj spozna na vse, mama pa pravi, da je že nekaj časa minilo, odkar je igrala,« opiše, kako doma komentirajo njegove nastope. Kritik si ne žene k srcu, želi jih upoštevati in biti tudi zato še boljši. Oče je bil v mlajših selekcijah praviloma Rokov trener.
Odškodnina?!»Drži, da je današnje okolje dokaj nenaklonjeno športu. V našem klubu dela skupina entuziastov, ki nima lastnih ambicij po nečem, pomaga našim mladim fantom, da imajo karseda dobre razmere za delo. V članski ekipi so le domači mladi fantje, imamo odlično odbojkarsko šolo, saj v mlajših selekcijah dosegamo odlične rezultate. Želimo si, da bi lokalno okolje v prihodnje bolje prisluhnilo našim ciljem in uspehom in bi z dodatno pomočjo še dvignili raven organiziranosti kluba,« o delu v klubu razmišlja Matjaž Trdin, športni direktor OK Maribor, ki ga pobaramo, ali si lahko klub ob selitvi Roka Možiča v tujino, verjetno v Italijo, obeta velik denar. »V slovenskem prostoru so te odškodnine bolj simbolične, tudi če naš perspektivni igralec prestopi v tujino, odškodnine niso astronomsko visoke, takšni zneski so zgolj kot pomoč za boljše poslovanje kluba v sezoni,« ocenjuje Trdin.
»Včasih sva imela tudi težave, a sva doma vse rešila. Zgodilo se pa je, da sem moral predčasno domov s treninga,« pripomni Rok, čigar razvoj gre v pravo smer. Ko se pogovarjamo z ljudmi iz sveta odbojke in kluba, iz vseh sogovornikov sije ponos in gori želja, da fantu uspe. Vsem je jasno, da je nadpovprečno nadarjen z vcepljeno pravo delovno etiko.
Ostaja realen
»Vem, kaj se o meni piše in govori. Moja naloga je, da treniram in poskušam biti vsak dan boljši ter iskati potrditev na tekmah,« zrelo odgovarja Rok, ki je z mislimi pri OK Maribor. Ne skriva, da bi rad tu končal srednjo šolo. Drugače povedano, vsaj leto dni ga bomo lahko še gledali v slovenski ligi. Zastopnika nima, za zdaj so mu dovolj očetovi in trenerjevi nasveti. »Popraviti moram servis in igro na sprejemu. Pri tem zadnjem mi je v veliko pomoč trener Sebastijan, ki je bil eden najboljših slovenskih odbojkarskih liberov,« Rok, ki igra na mestu sprejemalca napadalca, razmišlja o svoji igri. Letos je dobil vabilo v člansko reprezentanco, poklical ga je selektor Slobodan Kovač.
VzornikaRok ima dva vzornika. "Earvin N'Gapeth in Winfredo Leon. Prvi igra za ruski Zenit in velja za zelo nepredvidljivega in iznajdljivega igralca. Kubanec Leon pa je znan po visokem skoku in diagonalah v napadu," še doda slovenski čudežni deček odbojke.
»Presenečen sem bil, da sem prišel na širši seznam. Treniral sem z najboljšimi, to je bila izvrstna izkušnja. Učil sem se od najboljših. Vsi so me izvrstno sprejeli, nekaj sem jih celo poznal, saj je bil oče prej pomočnik selektorja,« pripoveduje o prvi izkušnji v članski izbrani vrsti. Precej časa mu je namenil tudi selektor Kovač, ki mu je jasno, da imajo med sabo nebrušeni odbojkarski diamant. Se razume, kot najmlajši je dobil posebne zadolžitve: prenašal je torbe in bidone. Iz malega raste veliko. Če bo fant zdrav, so pred njimi velike stvari. Pa srečno!