Nejc Pečnik prejel Zahovićevo košarico in utišal 78.000 gledalcev

Napadalci v nogometu svojo vrednost potrjujejo z goli. En, a zlata vreden, je zaznamoval tudi kariero Nejca Pečnika. Gost Delovega nogometnega podkasta VAR se je ob mnogih drugih zanimivih poglavjih v svoji karieri dotaknil trenutka, ko je 14. novembra leta 2009 v Moskvi v prvi tekmi dodatnih kvalifikacij za svetovno prvenstvo v Južni Afriki leta 2010 Slovenijo vrnil med žive in ji omogočil, da je štiri dni pozneje v povratnem dvoboju v Mariboru premagala Rusijo ter se uvrstila na svoj drugi mundial.

Zadnji adut selektorja Matjaža Keka je na štadionu Lužniki pred 78.000 navijači imenitno opravil svojo nalogo. »Dokler mi bodo delovali možgani, bo to večni spomin. Čutili smo, da smo v slabem položaju, obupnem. Menim, da mi selektor ni rekel nič posebnega, ko me je poslal v igro, a jasno je bilo, zakaj. Njegova odločitev je bila že sama po sebi dovolj, imela je sporočilo: 'Pojdi na igrišče in naredi nekaj',« je povedal 39-letni Dravograjčan, ki je spomnil tudi na pomembno vlogo takrat nepogrešljivih Korošcev.

Nejc Pečnik je v Delovem nogometnem podkastu VAR odkril, da ni ljubitelj letenja, a je odličen teniški igralec. FOTO: Marko Feist/Delo

»Glede na to, kako se je razpletel dvoboj, je celo bolje, da smo tesno izgubili, saj bi se v Mariboru drugače postavili in bi morda branili izid. Pa se morda ne bi izšlo tako srečno,« je predstavil svoj pogled nogometaš, ki ima strah pred letenjem.

»Vem, sliši se nenavadno. Igral sem na Portugalskem, v Rusiji, na Japonskem, imel sem približno 500 letov, a odkar sem končal kariero in zapustil Japonsko, nisem več letel,« je povedal in dodal, da je bil neke vrste »letalski fanatik«.

»Bil sem kot kopilot. Vselej sem vse preveril, ali je spustil krilca, koliko je potreboval za dvig... Enkrat smo se dvigovali eno minuto, mislil sem, da je to konec. In to resno. Bili smo v Rusiji in eno leto po letalski nesreči, v kateri so umrli hokejisti. Zdi se mi, da je šlo celo za isti model letala. Gledal sem skozi okno, videl betonski zid. Komaj smo se dvignili, vsaj meni se je tako zdelo. Izgubil sem 'polovico življenja',« je zaokrožil zgodbo o »ljubezni do letenja«.

Crvena zvezda je odlična odskočna deska

Nejc je imel odlično izkušnjo pri Crveni zvezdi. »Pri njej sem že drugič, tretjič oživljal kariero. Pridružil sem se Slaviši Stojanoviću, Milošu Kostiću in Dejanu Kelharju. Takrat je bila Zvezda v res slabem stanju, tudi finančnem. Partizan je bil šest let zapored prvak, bil je premočan. Sreča je bila, da smo imeli kakovost, vrnili so se trije, štirje reprezentanti, ki so imeli željo igrati za Crveno zvezdo, čeprav bi lahko igrali v tujini. Pol leta smo se trudili, da bi ujeli kemijo, ko smo jo, nam je steklo. Povezali smo 15 zmag in bili zasluženo prvaki. Še pol leta sem ostal v Beogradu, ker sem se dogovoril za prestop na Japonsko. Ključen je bil sloves Crvene zvezde, ker imaš, če ti uspe pri njej, vsaj desetkrat več možnosti za dober prestop kot pri drugih klubih z Balkana. Zvezda je res odlična odskočna deska za prestop za zaslužek,« je z lepimi besedami govoril o obdobju v Beogradu.

Pečnik se je v Sloveniji uveljavil v Celju, kamor ga je iz Dravograda zvabil Marijan Pušnik. Tudi takrat, ko je bil vroč in eden od najvidnejših igralcev v ligi, ni bil zanimiv Mariboru ali Olimpiji, ki se je šele postavljala na noge. Kako dober nogometaš je bil in kako odličen »dribler«, je enkrat pokazal v Ljudskem vrtu. V sezoni 2007/08, ko je vajeti vijoličnih prevzel Zlatko Zahović, je dosegel enega od najlepših golov v zgodovini 1. SNL.

»Imeli smo igralca manj. Dominik Beršnjak je na sredini igrišča potegnil, mi podal na levo stran. Bil sem že povsem izmučen, spustil sem v kazenski prostor, si mislil, kar bo, pa bo, in izpeljal slalom med dvema branilcema, na zadnjico sem položil še vratarja in s štirih metrov poslal žogo v prazna vrata. To je bil moj najlepši gol v 1. SNL,« se spominja trenutka, ki ni prepričal Zlatka Zahovića. »Ko smo prišli v stik z njim, je rekel ne. Ne vem razloga, vem pa, da sva govorila,« je razkril Nejc Pečnik, ki je o tem, kje bi raje zaokrožil kariero, v vijoličnem dresu ali zeleno-belem, odgovoril jasno: »Bolj kot ne bi v poštev prišel le Maribor.«