Nekdanji slovenski asi in trenerji o uspehih na OI: Bilo je sanjsko, a ni vse rožnato

»Z izkupičkom slovenskih športnikov na olimpijskih igrah v Pekingu smo lahko nadvse zadovoljni,« so si bili enotni naši nekdanji asi in trenerji, ki so sodelovali v tokratni anketi Dela. Za prihodnost slovenskega (zimskega) športa, zlasti smučarskih skokov, večino ne skrbi, želijo pa si, da bi imela država vsaj takšen ali še večji posluh za naše junake in njihove naslednike.

Vasja Bajc, skakalni trener: »Ker so skakalci in skakalke že med sezono segali po najvišjih mestih, sem verjel, da bodo v ospredju tudi na olimpijskih igrah. Več sem morda pričakoval od smučarskih tekačic Anamarije Lampič in Eve Urevc, toda bolezen je očitno zahtevala svoj davek. Na žalost niti Jakov Fak v hudem mrazu, ki mu že dolgo povzroča preglavice, ni mogel pokazati vsega, kar zna. A moramo biti zadovoljni s tem, kar so dosegli. V našem skakalnem športu se namreč še posebej na klubski ravni dela vrhunsko, v ozadju se že pojavljajo novi zanimivi obrazi ...«

Marjan Fabjan, trener juda: »Te fenomenalne uspehe še toliko bolj cenim, ker dobro vem, kako težko je osvojiti olimpijsko kolajno. Najbolj so me navdušile smučarske skakalke. Ker sem tudi sam skakal, ko sem bil mlad, mi je vsaj približno znano, kako je stati na vrhu zaletišča in koliko te lahko stane že majhna napaka. Če je uchi mata kraljica juda, atletika pa kraljica športa, je skakalnica – vsaj zame – kraljica zimskega športa. Prihodnost? Verjamem, da bodo imeli slovenski zimski športniki tudi v prihodnje uspehe, saj se pri nas veliko vlaga vanje.«

Tomas Globočnik, nekdanji biatlonec: »Vrhunsko! Toliko kolajn je za takšno športno 'tržišče' več kot odličen dosežek. Letošnje igre so bile več kot zgolj uspešne. Če sem od koga pričakoval več? Huh, morda ravno iz te tekaško-biatlonske zgodbe, ampak menim, da je glede na celotno sezono kar realno, svoje je odigralo tudi prizorišče. Zdi se mi, da ni nekih hudih razočaranj, da je to realno stanje. Za slovenski šport si želim, da nadaljuje v takšnem slogu, predvsem pa, da bi mu šla država tako naproti kot doslej ali morda še bolj.«

Jure Košir, nekdanji alpski smučar: »To je fenomenalen dosežek, neprimerljiv z drugimi področji. Glede vlaganja v šport, denimo, tudi nismo primerljivi z nekaterimi deželami. Toliko kolajn iz Tokia in Pekinga je nekaj enormnega in me navdaja z veseljem. V Sloveniji pa je nujna neka sistemska sprememba v kontekstu podpore vrhunskemu športu. Že v alpskem smučanju, na primer, nimamo ustreznega vadbenega središča in moj šport ni osamljen. Obsojeni smo tudi na projekte posameznikov.«

Petra Majdič, nekdanja smučarska tekačica: »Sedem kolajn je res presežek. Fantastično! Zagotovo smo si vsi želeli, ne pa pričakovali še kakšno v katerem od vzdržljivostnih športov – smučarskih tekih, biatlonu ... A prizorišče je bilo ekstremno, to je morda botrovalo razpletu, verjamem pa, da bo že na naslednjih igrah drugače. Moj pogled v prihodnost je optimističen, poudarila pa bi, da se ne moremo v nedogled zanašati na entuziazem, srčnost in velika presenečenja v najbolj kritičnih trenutkih. Fantastično bi bilo, če bi v vseh disciplinah delali sistematično.«

Primož Peterka, nekdanji smučarski skakalec: »Za eno kolajno so naši športniki celo presegli moja pričakovanja. Sicer pa je v športu tako: kolikor vložiš vanj, toliko tudi dobiš od njega. Slovenski skoki imajo s centroma v Planici in Kranju zares odlične razmere za vadbo, moram priznati, da sem kar malo nevoščljiv, ker takšnih skakalnic nismo imeli na voljo v mojih tekmovalnih časih. Če bi jih imeli, bi imeli precej večje možnosti, da bi dosegli še več, kot smo. Kar zadeva prihodnost, pa lahko rečem le to: dokler bodo pravi ljudje zraven, bodo tudi rezultati.«