Nekoč ravs, danes kolegialnost

LJUBLJANA – Avtomobilizem je strogo posamični šport, ki pa tu in tam ponudi tudi kak atraktiven ekipni izziv. Na tretji izvedbi gorskohitrostnega mastersa v italijanskem Gubbiu je v pokalu narodov prvič tekmovala tudi slovenska četverica Aleš Prek, Milan Bubnič, Peter Marc, Matevž Čuden (v ekipi je bil še Patrik Ruzzier) in šokirala ostro mednarodno konkurenco z odličnim tretjim mestom. »Individualnost, ki nam je v tem športu v krvi, smo poskušali združiti v kolektivnost,« je strnil vtise Marc.
Slovenci so tretje mesto osvojili kljub težavam Preka, ki je bil za nameček drugi tudi v posamični razvrstitvi, in Bubniča. Alešu so neznani vandali v nedeljo zjutraj razbili prednje vetrobransko steklo na dirkalniku, k sreči mu je na pomoč nesebično priskočil slovaški kolega, ki je imel nevozen avto in mu je odstopil šipo. Milan pa je po nepotrebnem izgubljal energijo v prerekanju s funkcionarji, ki so trdili, da njegova nesmrtna lancia delta integrale ne spada v skupino, v katero je bil prijavljen. »Zahteval sem papirje, saj nisem vedel, v čem je težava, niti mi niso znali tega argumentirano pojasniti. Razumel sem, kot da je narobe že, da smo sploh prišli.« Slovenski prvak je izpostavil še zelo specifičen start z nenormalnim naklonom, »dirkalnik je šel skoraj pokonci. Preveriti moram, kakšen start dopuščajo pravila, tokrat so bili t. i. prednjepogonci zelo zapostavljeni, dirkači v formulah pa, kot bi jih kdo brcnil v rit.«

Dirka je bila v ožjem organizacijskem smislu povsem primerljiva s trojico vrhunsko izpeljanih slovenskih (Ilirska Bistrica, Gorjanci, Lučine), so pa znali Italijani, ki so v tem mojstri, ustvariti nepozaben spektakel, od katerega se lahko preostali udeleženci le učijo. Izkušeni Marc, ki ima že precej mednarodnih izkušenj in ogromno prevoženih kilometrov v tujini, je bil kar malo osupel: »Z dirkaškega gledišča je bil dogodek na za odtenek višji ravni kot siceršnje italijanske dirke, razliko pa je naredil ves šov okrog njega. Bilo je fantastično. Koncept je bil zgodovinski, starinski. Malo sem primerjal, kam bi lahko v Sloveniji umestili takšen spektakel, na misel mi pride Postojna s Postojnsko jamo.« Gledalcev je bilo, kot je še poudaril Marc, ogromno: »Govoril sem z organizatorji, ki so imeli pripravljenih 20.000 vstopnic. A so imeli logistično težavo vrhunsko rešeno s shuttli, gledalcev je bilo povsod veliko, težav pa nobenih.«

Nekoč, debelo desetletje je že tega, so bili v slovenskem avtošportu, predvsem na krožnih dirkah, vsi sprti med seboj, celo pesti so kdaj zapele. Danes je drugače, poudarja Bubnič: »Trenja smo postavili v kot, vsaj zase lahko to zatrdim. Če kdo kaj kuje proti meni, tega ne opazim, kar je že dobro. Imam krasno ekipo, pri nas je vedno dobra volja. Kapo dol tudi pred fanti, ki so branili slovenske barve v Gubbiu. Ko smo zjutraj našli razbito vetrobransko steklo na dirkalniku, kar je bila posledica vandalizma, smo zadihali kot eno, vsi smo priskočili na pomoč, predvsem smo morali Aleša prepričevati, da mu ni vse padlo dol.« Kolegialnost je izpostavil tudi Prek: »Resda je vsak tekmoval v svoji skupini, torej smo bili ločeni, vsak v svoji 'sobi', tako da neposrednega rivalstva ni bilo. Smo pa vsi že toliko časa v dirkanju, da smo v boksih prijatelji, čeprav si ne pokažemo vseh tehničnih podrobnosti. Ne škodujemo si, na progi pa ... kdor je boljši, je pač boljši.«