Nepremagljivi Pogačar že sanja o snegu

Legenda, ikona svetovnega kolesarstva. Italijanski in svetovni mediji so s tako izbranimi besedami pozdravili tretjo zaporedno zmago Tadeja Pogačarja na dirki po Lombardiji, s katero je potrdil svojo nesporno športno veličino. Drugi slovenski zvezdnik Primož Roglič ni bil daleč zadaj, na svoji zadnji dirki z Jumbo Vismo je osvojil 3. mesto in poskrbel, da je bil slovenski praznik v Bergamu ob koncu sezone še večji.

»Lombardijo sem vozil trikrat in trikrat zmagal, dvakrat v Bergamu, enkrat v Comu. Vsako leto se presenetim, res mi ustrezajo italijanske klasike, zadnja in najtežja mi ustreza najbolj,« je Pogačar še en velik uspeh morda doživljal manj pompozno kot vsi okoli njega, čeprav si ga je prikolesaril po samostojnem napadu 31 km pred ciljem.

Lahko bi dejali, kaj pa 25-letnik ve o zgodovini, a jo mladec s Klanca pri Komendi piše iz meseca v mesec. To je bila njegova tretja zaporedna Lombardija, kar je v 20. letih minulega stoletja uspelo le Alfredu Bindi in v 40. letih Faustu Coppiju.

Peta spomeniška zmaga

Za Pogačarja je bila to skupno peta spomeniška zmaga – dobil je še po eno dirko po Flandriji in Liege-Bastogne-Liege –, pri tej starosti jih je imel toliko le še največji med vsemi, Eddy Merckx. Medtem ko so komentatorji razglabljali o monumentalnosti trenutka in mu za taktično in telesno mojstrovino pripisovali čiste desetice, je Pogi že razmišljal, kaj bi počel v kratkih tednih, ko se bo ločil od kolesa.

»Rad bi si privoščil prave zimske počitnice, ki jih nisem imel že 15 let. Včasih je bila Slovenija pobeljena v začetku decembra, zdaj sneg zapade januarja ali februarja, UCI bom prosil, naj za mesec dni zamakne začetek sezone,« se je pošalil Pogačar, ki mu je tako kot lani ušla rumena majica na Touru, a slavil je izjemnih 17 zmag, največ med kolesarji svetovne serije.

Nedaleč za njim je 15-kratni zmagovalec Roglič, ki si je za slovo od Jumba Visme želel številko 16, vendar je cesta dala drugačno sodbo. »Lombardija je bila izjemno težka, z vremenom, v katerem so bili vsi hitri, a je Tadej dokazal, da je mojster za takšne preizkušnje. Prišel je do lepe zmage, kakršnih v zadnjih letih nismo videli veliko. Vse čestitke za izredno borbo, vožnjo, uspeh, vse je opravil, kot je moral,« je bil nad njegovo predstavo navdušen Primož Čerin.

Za samouničenje pokliči Jumbo Vismo

Nekdanji slovenski kolesar je govoril v povsem drugačnem tonu ob vprašanju o Rogličevi predstavi. »Če hočeš uničiti samega sebe, moraš poklicati na Jumbo Vismo, da ti povedo, kakšna je prava taktika za to. Na vso moč so vlekli karavano skoraj 60 km, kot da bi imeli v ekipi same fenomene, na koncu pa je Primož ostal sam med skoraj 30 tekmeci. Mislim, da je imel na startu noge za tesen boj s Tadejem, a so pri njegovi ekipi vključili program samouničenja,« je bil kritičen Čerin, ki je v tej luči pozdravil Rogličev prestop k Bori Hansgrohe.

»Sama sreča, da gre stran. Bora je ena tistih ekip, ki je že brez zunajserijskega tekmovalca velikokrat zmagala in krojila razplet velikih dirk, je zelo dobro organizirana. Upam, da bo to koristilo Primožu, upam, da bo srečen in zadovoljen v tej sredini, saj bo v tem primeru pol dela opravljenega,« je nadaljeval Čerin, ki ga ne čudi sicer neuraden podatek, da naj bi bila Slovenca zdaj najbolje plačana kolesarja v karavani.

»Če bi me vprašali pred nekaj leti, bi rekel da je to nemogoče, zdaj je to posledica njunih rezultatov. Z naskokom sta najbolj učinkovita in najbolj uspešna, od februarja do oktobra dirkata na klasikah, enotedenskih in tritedenskih dirkah. Ni drugega takšnega kolesarja na svetu,« pravi Čerin, ki je prepričan, da slovenske pravljice še zdaleč ni konec: »Dokler bosta imela Tadej in Primož takšne načrte, se ni česa bati, a ne gre pozabiti niti na Mateja Mohoriča in mlade, ki po njihovi zaslugi vidijo, kaj vse je mogoče doseči.« Miha Hočevar