Nestalnež in kroničen egoist vrnil udarec

»Kapo dol,« bi rekel Srečko Katanec, »Kapo s cofom dol,« legendarni italijanski vratar Dino Zoff, še ena nogometna, tako igralska kot trenerska, legenda Fabio Capello pa: »Klobuk (cappello) dol.« Italijani so velemojstri nogometne igre, vedo, kaj je resnična kakovost, a ob blesteči predstavi Josipa Iličića in njegovih štirih golih za zmago Atalante s 4:3 nad Valencio v povratni tekmi osmine finala lige prvakov, čepice tudi na Apeninskem polotoku množično letijo dol. Jojo je na Iberskem polotoku seveda pisal zgodovino; postal je prvi igralec, ki je v končnici elitnega tekmovanja zabil štiri gole na gostovanju in najstarejši, mladenič, rojen v Prijedoru, ima 32 let, ki je štirikrat zadel na eni samcati tekmi. Od začetka Kranjčana pri domačem Triglavu, prek Britofa, Bonifike, Interblocka, Maribora, do italijanske zgodbe pri Palermu in Fiorentini, je Iličić prav pri Atalanti našel mozaik, ki se je pri zgodnjih tridesetih letih življenja ne sestavil v labodji spev, temveč v nogometni balet na labodjem jezeru Como, ki je v bližini Bergama.

»Res je, starejši ko sem, boljši postajam,« je Jojo navrgel po uvrstitvi črno-modrih v četrtfinale lige prvakov. Za poker pri 32 letih in 41 dneh je pristavil še eno od skrivnosti: »S soigralci se zabavamo, v ekipi je res sproščeno vzdušje, zato lahko na igrišču damo vse od sebe.« Štiri gole na enem dvoboju elitnega tekmovanja so že dosegli Cristiano Ronaldo, Zlatan Ibrahimović, Marco van Basten, Robert Lewandowski, Lionel Messi, Andrej Ševčenko in Simone Inzaghi, a ta kvartet slovenskega reprezentanta je prav poseben. Z njim je še enkrat zaprl usta nejevernežem, ki so nenehno govorili, da po igri ni na ravni svojih stvarnih zmožnosti in da je pri 32 letih za razcvetitev že prepozno. Prilepili so mu tudi etiketi, da je nestalen in kroničen egoist. »V igri razmišljam le o moštveni koristi, sam kot igralec brez ekipe ne morem ničesar postoriti,« razmišlja »egoist« Jojo. Pa še en cukrček: v letu 2020 nihče v petih najelitnejših žogobrcarskih ligah v Evropi ni tolikokrat zabil kot Iličić. Zbral je 14 golov, Cristiano Ronaldo, denimo, 13. Portugalec ima v ligi prvakov na računu 128 zadetkov, Jojo pet, pri vseh je žogo spravil v mrežo Valencie na dveh obračunih končnice LP. Prijedorčan je na zadnjih 12 tekmah dosegel 16 golov, v tej sezoni, logično najboljši na svoji športni poti, pa za Atalanto 21.

Niso več presenečenje

Proti Valencii je drugič zabil tri gole v tej sezoni, najprej mu je to uspelo v italijanski ligi proti Torinu, v Atalantinem dresu ima vsega skupaj štiri trojčke. Tudi njegov taktični premik naprej na igrišču po odločitvi trenerja Giana Piera Gasperinija je pripomogel k strelskemu bumu. »Že po uvodni tekmi osmine finala sem dejal, da Atalanta ni več presenečenje. Naš cilj je, da dokažemo, da si zaslužimo položaj, v katerem smo. S soigralci se zdaj ne bom ustavil, a ne bomo razmišljali predaleč, denimo, do kam lahko pridemo. Lahko pa uživamo ob zadovoljstvu nad doseženim, saj se ni lahko prebiti do te ravni, a to smo gradili zadnjih nekaj sezon. Tega ne gre pripisati izključno sreči,« pravi številka 72 nogometne druščine iz Bergama, tačas četrtouvrščene v prvem razredu italijanskega prvenstva in novinke v elitnem klubskem tekmovanju stare celine. Po Zoffu pa še en Furlan, Fabio Capello, stresa hvalnice na račun slovenskega mojstra žoge. »Je resnično vrhunski igralec, izstopa kot posameznik, a hkrati je tudi zelo nesebičen v prid moštva. Ima kakovost in domišljijo,« meni nekdanji trener Milana, Rome, Juventusa in madridskega Reala. V drugi torkovi povratni tekmi osmine finala lige prvakov je Leipzig ​Kevina Kampla, ta zaradi poškodbe ni igral, z zmago s 3:0 nad Tottenhamom le še nadgradil uspeh z 1:0 iz Londona.