Neuničljivi Japonec se bori naprej
Noriaki Kasai se še vedno spogleduje z nastopom na OI 2022 v Pekingu. Na Holmenkollnu se mu je pred zmagovitim skokom v obraz zaletel golob.
Odpri galerijo
Noriaki Kasai ima še velike cilje v smučarskih skokih. FOTO: Reuters
Čeprav bo Noriaki Kasai čez dva meseca (6. junija) dopolnil že 48 let, še ne razmišlja o tem, da bi skakalne smuči postavil v kot. Motivacije mu ni vzela niti slab(š)a sezona 2019/20, v kateri ni osvojil niti ene točke v svetovnem pokalu. Še vedno zasleduje svoj že pred časom zastavljeni cilj – udeležbo na olimpijskih igrah leta 2022 v Pekingu, kar bi bil že njegov deveti nastop na največji zimski športni prireditvi!
»Če imaš pred očmi določen cilj, čas, ki mu ga posvetiš, nikakor ni zapravljen. Boril se bom naprej,« je neuničljivi Japonec pred dnevi poudaril za platformo Hochi news in pribil, da se želi vrniti v ekipo za svetovni pokal, iz katere je izpadel sredi decembra lani po slabih skokih v Visli, Ruki, Nižjem Tagilu in Klingenthalu. Tako je prvič po 28 letih (!) izpustil tradicionalno novoletno turnejo.
Zatem se je dokazoval v celinskem pokalu, v katerem se je s sedmim mestom 19. januarja najbolje odrezal v areni Vogtland, nakar je dobil priložnost za nastop med elito v domačem Saporu, a je tam znova ostal praznih rok. Ne, na svojo že 31. sezono svetovnega pokala Noriaki res ne bo imel najlepših spominov.
A 47-letni šampion iz Šimokave na otoku Hokaido, kjer je novi koronavirus prav tako ohromil življenje, se ne vdaja. Čeprav je omejen z možnostmi za vadbo, je zaradi teka in posebnih vaj za mišice, kot pravi, že odlično telesno pripravljen. V tem trenutku ima od šest do sedem kilogramov manj kot običajno v tem obdobju. »Zaradi mene bi lahko že imeli prvi pripravljalni tabor,« je poudaril Kasai, ki je v nekem drugem intervjuju razkril, da v skokih še zmeraj uživa kakor prvi dan. »Že dve tretjini življenja živim kakor profesionalec. Ničesar ne pogrešam. In ničesar ne bi spremenil.«
V užitku vidi tudi eno od skrivnosti, da lahko v tem športu vztraja tako dolgo. »V drugi polovici tridesetih let si začnejo športniki običajno razbijati glavo s kariero in življenjem na splošno, kar seveda ni dobro. Glava nikakor ne sme postati utrujena. Pomembno je, da razmišljaš pozitivno. Menim, da to dobro vpliva tudi na telo,« je delil svojo izkušnjo Kasai, ki kljub letom v zadnjem obdobju ni imel večjih težav s telesom. Občasno ga malo boli le gleženj.
V svetovnem pokalu, v katerem je pri rosnih 16 letih prestal ognjeni krst davnega decembra 1988 v Saporu, je nanizal 17 zmag. Eno je dosegel na znamenitem Holmenkollnu (1999), z njo pa je povezana zanimiva anekdota: »Tik pred finalnim nastopom se mi je v obraz zaletel golob, ki se je od strahu podelal v smučino. Misleč, da bo to vplivalo na mojo hitrost, se nisem želel spustiti s startne klopi. Mahal sem in vpil, toda nihče ni razumel, kaj hočem. Ko je nato trener zamahnil z zastavo, mi ni preostalo drugega, kot da sem se odrinil. Kljub temu sem zmagal,« se je z nasmeškom spomnil legendarni Japonec, čigar cilj ni le nastopiti na OI v Pekingu, temveč tam osvojiti zlato lovoriko. Enkrat pa si želi poleteti tudi prek 250 metrov ...
»Če imaš pred očmi določen cilj, čas, ki mu ga posvetiš, nikakor ni zapravljen. Boril se bom naprej,« je neuničljivi Japonec pred dnevi poudaril za platformo Hochi news in pribil, da se želi vrniti v ekipo za svetovni pokal, iz katere je izpadel sredi decembra lani po slabih skokih v Visli, Ruki, Nižjem Tagilu in Klingenthalu. Tako je prvič po 28 letih (!) izpustil tradicionalno novoletno turnejo.
Zatem se je dokazoval v celinskem pokalu, v katerem se je s sedmim mestom 19. januarja najbolje odrezal v areni Vogtland, nakar je dobil priložnost za nastop med elito v domačem Saporu, a je tam znova ostal praznih rok. Ne, na svojo že 31. sezono svetovnega pokala Noriaki res ne bo imel najlepših spominov.
Ničesar ne bi spremenil
A 47-letni šampion iz Šimokave na otoku Hokaido, kjer je novi koronavirus prav tako ohromil življenje, se ne vdaja. Čeprav je omejen z možnostmi za vadbo, je zaradi teka in posebnih vaj za mišice, kot pravi, že odlično telesno pripravljen. V tem trenutku ima od šest do sedem kilogramov manj kot običajno v tem obdobju. »Zaradi mene bi lahko že imeli prvi pripravljalni tabor,« je poudaril Kasai, ki je v nekem drugem intervjuju razkril, da v skokih še zmeraj uživa kakor prvi dan. »Že dve tretjini življenja živim kakor profesionalec. Ničesar ne pogrešam. In ničesar ne bi spremenil.«
V užitku vidi tudi eno od skrivnosti, da lahko v tem športu vztraja tako dolgo. »V drugi polovici tridesetih let si začnejo športniki običajno razbijati glavo s kariero in življenjem na splošno, kar seveda ni dobro. Glava nikakor ne sme postati utrujena. Pomembno je, da razmišljaš pozitivno. Menim, da to dobro vpliva tudi na telo,« je delil svojo izkušnjo Kasai, ki kljub letom v zadnjem obdobju ni imel večjih težav s telesom. Občasno ga malo boli le gleženj.
V svetovnem pokalu, v katerem je pri rosnih 16 letih prestal ognjeni krst davnega decembra 1988 v Saporu, je nanizal 17 zmag. Eno je dosegel na znamenitem Holmenkollnu (1999), z njo pa je povezana zanimiva anekdota: »Tik pred finalnim nastopom se mi je v obraz zaletel golob, ki se je od strahu podelal v smučino. Misleč, da bo to vplivalo na mojo hitrost, se nisem želel spustiti s startne klopi. Mahal sem in vpil, toda nihče ni razumel, kaj hočem. Ko je nato trener zamahnil z zastavo, mi ni preostalo drugega, kot da sem se odrinil. Kljub temu sem zmagal,« se je z nasmeškom spomnil legendarni Japonec, čigar cilj ni le nastopiti na OI v Pekingu, temveč tam osvojiti zlato lovoriko. Enkrat pa si želi poleteti tudi prek 250 metrov ...
