Ni bila nočna mora, nižje ne gre

Ko so se slovenski rokometaši zbudili v mrzlo jutro, so si za hip oddahnili, saj je bila samo nočna mora. Megla se je končno razkadila in zjasnilo se jim je, da so glavni krivci za eno največjih blamaž slovenskega kolektivnega športa na velikih tekmovanjih. Če bi odigrali vsaj približno tako, kot znajo, bi takšno reprezentanco, kot je bila zdesetkana Črna gora, odpihnili z evropskega prvenstva.

Medtem ko so se v svojem mehurčku uspešno izogibali covidu-19, se je vanje naselila nekakšna črnogorska različica virusa: bili so leni, neodločni, nemotivirani, neenotni, vdani v usodo ... Niso pa edini krivci za poraz, ki jim je preprečil izlet v Budimpešto in udeležbo v spektaklu v največji rokometni dvorani MVM Dome. Za rezultat je vedno odgovoren selektor, a Ljubomir Vranješ ni zmogel niti toliko dostojanstva, da bi prevzel krivdo nase, raje je začel iskati izgovore, govoriti o nujnem procesu pomlajevanja, Parizu 2024. Tudi če se bodo Slovenci po trnovi poti prebili tja, ga ne bo videl.

V dveh letih se je izkazal za šarlatana. Ali maskoto, kot so ga označili makedonski novinarji; ali lutko, katere niti so v ozadju vlekli drugi, najprej preveč vplivni reprezentančni direktor Uroš Mohorič. Vranješ bo v teh dneh dočakal razrešitev, novi selektor bo znan kmalu.

Krivulja strmo navzdol

Slovenci so četrto mesto na prejšnjem euru osvojili, ker so se znebili okovov vse bolj neracionalnega Veselina Vujovića. Ljubo takrat še ni imel časa, da bi pokvaril zgodbo, ki se je začela podirati na lanskem SP v Egiptu. Nov korak nazaj so bile olimpijske kvalifikacije v Berlinu, padec v brezno pa se je zgodil v Debrecenu, kjer je bila hierarhija v ekipi (in s tem kemija v njej) že podrta.

Čeprav je Vranješ razlagal ravno nasprotno, vloge niso bile razdeljene, nihče ni vedel, kdo je glavni, kdo pije in kdo plača. Le kako bi se lahko v urejeni reprezentanci zgodilo, da najmlajši igralec vzame žogo za ključno sedemmetrovko, medtem ko izkušeni gledajo v tla. Morda se je kaj izgubilo v prevodu, selektor je tudi s fanti komuniciral le še v angleščini. Blaža Janca je oklical za novega kapetana, potem pa ga ves čas pustil sedeti na klopi. Seveda se Šved, ki se veliko ukvarja s slikovitimi selfieji na družabnih omrežjih, za selektorja ni oklical sam.

Predsednik Rokometne zveze Slovenije Franjo Bobinac je še med polčasom druge tekme živel v iluziji, ko je napovedal, da bodo Danci počasi razpadli. Na koncu je Mikkel Hansen drvel v napad in postavil plus 11, Slovenci so le še stali. Vranješ je vodilne na RZS očaral z leporečjem. Na podobno finto je Bobinac padel že v prvem mandatu, ko ga je žejnega prek vode peljal še en protestantski Balkanec Zvonimir Serdarušić.

Vmes sta bili zgodbi z Borisom Deničem in Vujovićem vsaj v prvih dveh, treh letih uspešni. Zadnji selektor, ki ga bo imenoval Bobinac, kmalu kandidat za predsednika Olimpijskega komiteja Slovenije, bo imel težko nalogo. A tudi dobro izhodišče: reprezentance ne more pripeljati nižje, kot je.