Ni kot kanibal, poskuša zmagati in se zabavati

Tadej Pogačar je lani postal drugi najmlajši zmagovalec kolesarske dirke po Franciji v zgodovini, benjamin med šampioni po letu 1904. Letos mu je uspelo nekaj, kar ni še nikomur pred njim, pred dopolnjenim 23. letom je še drugič stal v rumenem (in belem ter pikčastem) na vrhu zmagovalnega odra na Elizejskih poljanah. Primerjave z velikani iz preteklosti so kot na dlani, slovenskemu asu bi morale laskati, vendar jih ne mara, še drugič je zmagal kot Pogi s Klanca pri Komendi in takšen bo tudi ostal.

»Zame je še vse vedno podobno kot v časih, ko sem se igral z bratom in prijatelji. Vedno sem poskušal zmagati in se pri tem zabavati. Uživati je treba v športu in športni bitki, četudi kdaj izgubiš. Če si zaradi tega žalosten ali jezen, to nima smisla, saj to ničesar ne spremeni. Zato poskušam biti vesel na kolesu, ker je to izjemno lep šport,« je Pogačar povedal na novinarski konferenci, ki vsako leto na predvečer parade šampionov v Parizu pritiče nosilcu rumene majice. Te besede se zdijo daleč od krvoločnosti kanibala, kot so klicali največjega kolesarja v zgodovini Eddyja Merckxa, zmagovalca petih Tourov, ki je 96 dni nosil rumeno majico in dobil 34 etap.

Dolga pot še čaka Pogačarja do teh številk – ta čas je pri dveh Tourih, 14 dneh v rumeni majici in šestih etapnih zmagah –, vendar je treba v zakup vzeti to, da je dve leti mlajši, kot je bil legendarni Belgijec pri svojem prvem zmagoslavju v Parizu. Z Merckxom ga radi primerjajo, ker je sposoben zmagati malodane vsakič in vsepovsod, v skupnem seštevku velike dirke, gorski etapi, vožnji na kronometer, veliki enodnevni dirki. Ob tem pa se zdi, da včasih niti ne gre do meja svojih zmožnosti. Vendar Pogačar, ki je drugouvrščenega Jonasa Vingegaarda ugnal z zajetno prednostjo 5:20 (največjo po letu 2014) pravi, da videz vara.
 

Nič lažje brez Rogliča

»Ne bi mogel zmagati z večjo razliko, na tem Touru sem pokazal vse, kar zmorem. Zelo zadovoljen sem bil, da sem v Pirenejih dobil dve etapi. Poskušal sem se prej otresti tekmecev, vendar tega nisem zmogel, vseeno pa je bilo to dovolj za etapni zmagi. Dal sem vse od sebe, kot to vedno storim na dirkah,« je Pogačar razkril, da Tour brez Primoža Rogliča, ki bi bil bržčas njegov najhujši izzivalec, če zaradi posledic padcev ne bi odstopil po 8. etapi, zanj ni bil nič lažji kot lanski, ko je rojaku rumeno majico slekel šele v vožnji na čas predzadnji dan dirke in zmagal s prednostjo 59 sekund.

»Ne vem, katero dirko je bilo težje zmagati. Precej drugače je bilo kot lani, ko je bilo zame manj stresa. Letos smo dva tedna branili rumeno majico, vsak dan je bila na sporedu novinarska konferenca. Težje je bilo preživljati obveznosti brez kolesa, na kolesu pa je bilo bolj kot ne enako, domala vsak dan je šlo na vso moč,« tudi za najboljše na svetu niso lahke zmage na Touru, jih pa lahko pri sebi doživljajo drugače.

»Bolj uživam v tej zmagi. Lanske ni pričakoval nihče, niti jaz ne, zelo zadovoljen sem bil že z 2. mestom. Veliko čustev, ki so švigala z leve in desne, je bilo vezanih na lansko vožnjo na čas. Tokrat sem lahko v trenutku zmagoslavja užival že prej, precej drugače je kot lani,« je šel Pogačar tokrat v Pariz brez peze, da je tik pred zdajci ugnal izkušenejšega in priljubljenejšega rojaka, ki mu je vsa Slovenija že pripisala zmago. Očitki, ki so tedaj leteli na njegov račun, so ga gotovo gnali k še prepričljivejši letošnji zmagi, s katero je potrdil, da tudi lani ni bilo naključij. Zato pa je bilo letos neprimerno več novinarskih vprašanj, veliko jih je bilo tudi povezanih z dopingom, nazadnje še z mehanskim, čeprav so komisarji Svetovne kolesarske zveze že v prvih dveh tednih opravili več kot 700 preverjanj koles in je bilo Pogačarjevo po prevzemu rumene majice vsak dan med njimi.
 

Že danes v Tokio

Vendar je znal mladi slovenski šampion tudi ta dejavnik, ki bi marsikomu načel živce, vzeti v zakup. »Nič se nisem spremenil, tudi moje življenje se ni posebno spremenilo, le več medijske pozornosti in vse več vprašanj, ki so bolj kot ne enaka, dobivam. Na medije se navadiš, vse drugo pa je enako. Treniram, jem in spim, če je čas, se družim s prijatelji in domačimi. Še sem mlad, uživam v tem načinu življenja. Če se ne zabavaš v tem, kar počneš, to ni v redu. Meni to, da se še zabavam, vsekakor olajša, da prenašam vse, kar sodi k vrhunskemu kolesarstvu,« se je pred sedmo silo razgovoril Pogi, ki pa se vendarle zabava drugače kot njegovi vrstniki. Že lani ni bilo velikih zabav po njegovi zmagi, preprečili so jo tudi strogi ukrepi proti širjenju koronavirusa.

Ti so zdaj nekoliko milejši, vendar se je Pogačar z moštvenimi kolegi, svojimi bližnjimi in s sponzorji na kratko poveselil na slavnostni večerji v Parizu. Že danes ga čaka polet proti Tokiu s slovensko olimpijsko reprezentanco, na katerem bosta ob njem slovenski selektor in športni direktor pri ekipi UAE Andrej Hauptman ter tudi Primož Roglič, ki bo poskušal razočaranje s Toura pretopiti v olimpijsko kolajno. Vendar se je tudi Pogačar v nekaj sekundah, v katerih je odgovoril na vprašanje o ambicijah za Tokio, prelevil iz utrujenega zmagovalca Toura v lovca na zlato: »Tokio se res hitro približuje. Bomo videli, ni veliko časa za počitek, tu pa so še časovna razlika in vročina ter vlaga na Japonskem. Tja grem po nove izkušnje, na dirki pa bom startal visoko motiviran, ker so to olimpijske igre, ki pridejo na vrsto le vsaka štiri leta. Ni veliko priložnosti, zato jo bom zgrabil in poskušal dirkati za zmago.«