HOKEJ
Ni lahko pritisniti na gumb finala
Jeseniški hokejisti presenetili nezbrane zmagovalce alpske lige. Večno vprašanje ostaja, kako tujci gledajo na dve različni lovoriki.
Odpri galerijo
Iz ljubljanskega hokejskega kluba so sporočili, da bo tudi danes nastop prvega vratarja, Finca Paava Hölsäja, vprašljiv. FOTO: Leon Vidic
Dobro leto je že naokrog, odkar na športnih prireditvah pri nas pogrešamo občinstvo. Kar težko je bilo verjeti, da bomo imeli Planico, Vitranc, Pokljuko in Lisico brez gledalcev, močno smo jih pogrešali tudi v nogometnem spektaklu med Slovenijo in Hrvaško. In še marsikje. Tudi zdaj v ljubljansko-jeseniškem finalu za domačo hokejsko zvezdico, v katerem se – sodeč po prvi tekmi – obeta silno zanimiva serija. Predstava št. 2 v boju na tri zmage bo drevi ob 20. uri na Gorenjskem.
Spomin na razprodani prizorišči v Tivoliju in Podmežakli ter dneve hokejskega ponosa in slave, ko se je športna Slovenija razdelila na rdečo ter zeleno barvo, se oddaljuje. Kakovost hokeja doma je pričakovano padla zavoljo odprtih meja in naših najboljših igralcev v močnejših ligah na tujem. Obenem je slovensko prvenstvo v zadnjem desetletju izgubljalo tisto svojo tradicionalno veljavo, ker sta oba naša vodilna kluba večino sezone namenjala mednarodnemu tekmovanju.
Nekoč EBEL, v zadnjih letih pa alpski ligi. In prav v tej so pred dnevi Olimpijini hokejisti drugič zapored osvojili pokal zmagovalcev, povrhu pa ob izteku zime potrdili svojo selitev v najvišji regionalni razred na ledenih ploskvah. Prej omenjena EBEL je zdaj ICEHL, slovenski hokej se zdaj prek novega ljubljanskega kluba – HK SŽ Olimpija – vrača po štirih letih pod elitno avstrijsko streho. Kajpak ne kar tako čez noč, temveč z jasno začrtanim projektom kadrovske krepitve na ledu in v trenerskem štabu ter z izdatno denarno podporo mesta in v državi prepoznavnega glavnega pokrovitelja.
Ob vsem tem ni presenetljivo, da je zmajem v domačem finalnem boju z železarji pripadla vloga nespornih favoritov. Toda obenem je za prvimi že finale s slavjem v alpski ligi in prav preprosto ni kar takoj pritisniti na gumb ter zbranost že čez nekaj dni preusmeriti v še en sklepni dvoboj. Zlasti pred tujci, ki ne morejo dojeti tega izjemnega prestiža na sončni strani Alp, utemeljenega z več kot 70 let dolgo zgodovino, so težave: kako prispevati delež še za eno lovoriko, potem ko je prva že v vitrinah?
To je v preteklosti že oviralo oba tabora, torej iz Podmežakle in Tivolija, za uvod v letošnji finale DP je očitno vidno udarilo na plan pri slednjem. Učinek vidnih ljubljanskih okrepitev na petkovi prvi tekmi finala – 5:2 za Jesenice – je bil slab. Kako resna je poškodba mišice, kot so nam dejali iz kluba, pri vratarju Paavu Hölsäju, še ni jasno.
Na ledu ga ni bilo, vprašanje je, če bo navzoč danes. V končnici alpske lige je Marc-Olivier Vallerand prispeval zelo pomemben delež k lovoriki – ne glede na krajšo odsotnost zaradi težav z gležnjem –, proti železarjem pa ga je navzlic golu pozneje polomil z grobim in v hokeju vselej kaznovanim prekrškom s palico v hrbet tekmeca. Sploh je Olimpijo na tej prvi tekmi pokopalo pomanjkanje discipline, videti je bilo, da je bila jeseniška usmerjenost h končnemu cilju, torej zmagi na prvem gostovanju v finalu in tako imenitnem izhodišču za današnjo tekmo v domači dvorani, precej bolj odločna in zbrana.
Prvak bo zmagovalec treh tekem, danes odločitve tako še ne bo: toda po koncu večera bo že marsikaj razkrito. Tako z rdečega kot tudi zelenega zornega kota.
Spomin na razprodani prizorišči v Tivoliju in Podmežakli ter dneve hokejskega ponosa in slave, ko se je športna Slovenija razdelila na rdečo ter zeleno barvo, se oddaljuje. Kakovost hokeja doma je pričakovano padla zavoljo odprtih meja in naših najboljših igralcev v močnejših ligah na tujem. Obenem je slovensko prvenstvo v zadnjem desetletju izgubljalo tisto svojo tradicionalno veljavo, ker sta oba naša vodilna kluba večino sezone namenjala mednarodnemu tekmovanju.
Nekoč EBEL, v zadnjih letih pa alpski ligi. In prav v tej so pred dnevi Olimpijini hokejisti drugič zapored osvojili pokal zmagovalcev, povrhu pa ob izteku zime potrdili svojo selitev v najvišji regionalni razred na ledenih ploskvah. Prej omenjena EBEL je zdaj ICEHL, slovenski hokej se zdaj prek novega ljubljanskega kluba – HK SŽ Olimpija – vrača po štirih letih pod elitno avstrijsko streho. Kajpak ne kar tako čez noč, temveč z jasno začrtanim projektom kadrovske krepitve na ledu in v trenerskem štabu ter z izdatno denarno podporo mesta in v državi prepoznavnega glavnega pokrovitelja.
Pomanjkanje discipline
Ob vsem tem ni presenetljivo, da je zmajem v domačem finalnem boju z železarji pripadla vloga nespornih favoritov. Toda obenem je za prvimi že finale s slavjem v alpski ligi in prav preprosto ni kar takoj pritisniti na gumb ter zbranost že čez nekaj dni preusmeriti v še en sklepni dvoboj. Zlasti pred tujci, ki ne morejo dojeti tega izjemnega prestiža na sončni strani Alp, utemeljenega z več kot 70 let dolgo zgodovino, so težave: kako prispevati delež še za eno lovoriko, potem ko je prva že v vitrinah?
To je v preteklosti že oviralo oba tabora, torej iz Podmežakle in Tivolija, za uvod v letošnji finale DP je očitno vidno udarilo na plan pri slednjem. Učinek vidnih ljubljanskih okrepitev na petkovi prvi tekmi finala – 5:2 za Jesenice – je bil slab. Kako resna je poškodba mišice, kot so nam dejali iz kluba, pri vratarju Paavu Hölsäju, še ni jasno.
Na ledu ga ni bilo, vprašanje je, če bo navzoč danes. V končnici alpske lige je Marc-Olivier Vallerand prispeval zelo pomemben delež k lovoriki – ne glede na krajšo odsotnost zaradi težav z gležnjem –, proti železarjem pa ga je navzlic golu pozneje polomil z grobim in v hokeju vselej kaznovanim prekrškom s palico v hrbet tekmeca. Sploh je Olimpijo na tej prvi tekmi pokopalo pomanjkanje discipline, videti je bilo, da je bila jeseniška usmerjenost h končnemu cilju, torej zmagi na prvem gostovanju v finalu in tako imenitnem izhodišču za današnjo tekmo v domači dvorani, precej bolj odločna in zbrana.
Prvak bo zmagovalec treh tekem, danes odločitve tako še ne bo: toda po koncu večera bo že marsikaj razkrito. Tako z rdečega kot tudi zelenega zornega kota.
