Ni se več želel skrivati v ozadju

SEEFELD – Po imenitnem podvigu srebrnih smučarskih tekačic Anamarije Lampič in Katje Višnar v sprintu dvojic na 41. nordijskem SP je bilo veselje v slovenskem taboru – razumljivo – izjemno. Velikega zadovoljstva kajpak ni skrival niti Nejc Brodar, vodja naše ekipe A.

Kaj bi odvrnili tistemu, ki bi vam pred ekipnim sprintom rekel, da bosta Anamarija in Katja osvojili kolajno?
»Takoj bi podpisal!«

Mar sami pri sebi niste bili prepričani, da lahko končata tekmo na zmagovalnem odru?
»Po tistem, kar se nam je zgodilo na četrtkovem posamičnem sprintu, nisem dvomil o pripravljenosti deklet. Da so v dobri formi, smo navsezadnje videli v kvalifikacijah, v katerih so se vsa štiri prebila med najboljšo šestnajsterico. Toda na koncu štejejo rezultati, ki niso bili takšni, kakršne smo si želeli.«

Ali je analiza potrdila napačno izbiro oziroma pripravo smuči?
»Po tekmi smo se pogovorili s serviserjema in izkazalo se je, da res nismo imeli najbolj srečne roke. Menim, da tudi njima ni bilo prijetno. V ekipnem sprintu smo nato dobili potrditev, da so naša dekleta, kadar imajo izvrstne smuči, sposobna seči po najvišjih mestih.«

Na koncu ni veliko manjkalo, pa bi Lampičeva v finišu prehitela tudi Švedinjo Majo Dahlqvist.
»Če, če, če … Vedno si lahko seveda še boljši, a srebrni kolajni ne gledamo v zobe. To je poplačilo za ves trud, ki ga vlagamo v tek.«

Kako zelo ste bili živčni med spremljanjem razpleta v finalu?
»Niti nisem bil pretirano živčen, saj znam umirjeno spremljati tekme. Potihem sem si želel le, da bi smuči dobro tekle. Če niso prave, si lahko v še tako dobri formi, pa ne boš prišel do želenega uspeha. Že v kvalifikacijah so bile naše smuči izjemne, ko sem nato videl, da so tudi v finalu vrhunske, sem že vedel, da je vse odvisno le še od deklet. Poskušali smo ju čim bolj usmerjati, jima svetovati, kje morata biti zraven in kje morata napasti. Ko je Ana v zadnji del pritekla skupaj z najboljšimi tremi, mi je bilo že bolj ali manj jasno, da bo osvojila eno od prvih treh mest, saj je res močna.«

Kako zelo vam je odleglo v cilju?
»Zelo. Že prej naša sezona ni bila slaba, v svetovnem pokalu smo dosegli že nekaj vrhunskih rezultatov, tista pika na i pa se nam je s stopničkami izmikala. Seveda se ne pritožujem, da smo jih dočakali ravno na svetovnem prvenstvu.«

Kaj vam osebno pomeni ta uspeh?
»Ko se je lani menjalo vodstvo reprezentance in so me vprašali, ali bi postal glavni trener, sem privolil, ker se nisem več želel skrivati nekje v ozadju. Počutil sem se dovolj sposobnega, da bi prevzel vodenje ekipe. Vendar pa bi rad poudaril, da za tem delom ne stojim le jaz, tu so še Ola Vigen Hattestad, klubski trenerji, serviserja, fizioterapevta … To je sestavljanka, o kateri že dlje govorim; če se vsi koščki sestavijo v celoto, na koncu dobimo srebrno snežinko za naslov svetovnih podprvakinj.«

Kakšni so vaši načrti za naslednje dni?
»V torek nas čaka ženska preizkušnja na 10 kilometrov v klasičnem slogu, na kateri bosta startali Lampičeva in Anita Klemenčič. Zatem nas čakata še četrtkova štafeta in sobotna tekma na 30 km s skupinskim startom.«

Kaj lahko Anamarija doseže na 10-kilometrski razdalji?
»V tej sezoni je že dokazala, da se lahko uvrsti med elitno deseterico. Če bi to ponovila, bi bil zagotovo lep uspeh.«