Ničesar ne obžaluje, zdaj obožuje kolo

Robert Kranjec se je konec februarja 2012 v Vikersundu z zlatimi črkami vpisal v zgodovino kot prvi slovenski svetovni prvak v smučarskih poletih. Kmalu po koncu športne poti marca lani je postal krojač skakalnih dresov v naši reprezentanci. Z 39-letnim Kranjčanom smo govorili pred skorajšnjim svetovnim prvenstvom na letalnici bratov Gorišek.


Kakšna so vaša pričakovanja pred svetovnim prvenstvom na letalnici bratov Gorišek, ki ga boste doživeli iz drugega zornega kota – iz zakulisja?
»Da, zdaj sem član spremljevalne ekipe. Tekmovanja v Planici se že veselim, bo pa seveda posebno, ker ne bo gledalcev. Kar zadeva pričakovanja, je težko kar koli napovedovati, ker imajo pravzaprav vsi zelo malo skokov na snegu.«

Prihaja prvi vrhunec v sezoni prezgodaj?
»Ne, meni je všeč, da bo tekmovanje na letalnici že decembra. Zato bo toliko bolj zanimivo spremljati, kako se bodo skakalci odzvali na prve polete v tem času. Kaj vse bi dal, da bi imeli že takrat, ko sem še skakal, tekmo na velikanki že pred božičem.«

Kako komentirate uvodne preizkušnje?
»Ob dosedanjih rezultatih me prevevajo mešani občutki. Ker fantje pred startom v Visli dolgo niso imeli mednarodnih preizkušenj, sezone niso začeli najbolj sproščeno. Toda verjamem, da jim bo s tekmami steklo.«

Kaj si lahko od Slovencev obetamo v Planici?
»Kot sem že prej rekel, težko kar koli rečem. Če bodo skakali in leteli tako, kot znajo, je možno vse.«

Kdo bo po vašem glavni kandidat za osvojitev naslova svetovnega prvaka v poletih?
»Markus Eisenbichler bo zagotovo med najbolj vročimi favoriti, potem sta tu dva ali trije Norvežani. Kar zadeva preostale, je še precej odprto, upam, da se bo tudi kateri od naših prebil zraven.«

Verjamem, da imate na Planico pretežno lepe spomine. Kaj vam najprej pade na misel ob omembi letalnice?
»Prva zmaga na njej (marca 2012). V Planici sem sicer doživel ogromno lepih trenutkov, ki vsekakor pretehtajo nad slabimi.«

Dobra dva tedna pred premiernim planiškim zmagoslavjem ste se v Vikersundu kot prvi Slovenec ovenčali z naslovom svetovnega prvaka v poletih. Kaj vam je najbolj ostalo v spominu s tiste tekme?
»Spomnim se, da sem šel na Norveško po kolajno. O tem, da jo bom osvojil, sem bil stoodstotno prepričan, vprašanje je bilo le, kakšne barve bo. Vso sezono sem se načrtno pripravljal za prvenstvo v Vikersundu in bil nato tam v vrhunski formi.«

Na Norveško ste šli po kolajno, vrnili pa ste se z dvema.
»Da, na moštveni tekmi smo bili tretji (z Jernejem Damjanom, Juretom Šinkovcem in Jurijem Tepešem), kar je bilo sploh super.«

Takšna samozavest, kot ste jo izžarevali takrat, je zagotovo zelo pomembna za uspeh, kajne?
»Seveda, v slehernem športu in ne le v skokih, v katerih pride ta morda še bolj do izraza, ker moraš vse izvesti pravilno v tisočinki sekunde.«

Športno pot ste marca lani sklenili prav v Planici? Ste morda kdaj obžalovali to odločitev?
»Ne, nikoli.«

Si v vsem tem času, odkar ste smuči postavili v kot, zares nikoli niste želeli skočiti?
»Lahko mi verjamete, da niti enkrat. Le zakaj bi se še spustil po skakalnici in se morda pri tem še polomil? Ne, moje skakalne kariere je konec, zdaj mi večji užitek predstavlja kolesarjenje. Kadar imam čas, z užitkom sedem na kolo.«

Kako je v Nižnem Tagilu?
»V redu, čeprav je kar mraz, na katerega se še nismo navadili. Temperatura se ves čas suka med desetimi in petnajstimi stopinjami pod ničlo.«

Iz Rusije, kamor ste pripotovali iz Kuusama, se boste odpravili naravnost v Planico. To pomeni, da boste na poti debela dva tedna, preden se boste lahko odpravili domov. Kako se počutite v mehurčku?
»Na srečo nismo pod ključem. Lahko gremo ven teč ali v trgovino, res pa je, da v hotelu, v katerem bivamo, ni nikogar drugega razen nas. Redno nas testirajo na koronavirus, dvakrat so nas na Finskem, še dvakrat tudi v Rusiji.«

Ali ste se medtem že navadili na teste?
»Ni prijetno, ko ti nekdo z daljšo paličico vrta po nosu, vendar pa je zdaj takšen naš vsakdan.«
Ste na vseh tekmah zraven?
»Ne na vseh, zdaj na začetku pa; že zaradi novih pravil, kar zadeva kroje tekmovalnih dresov, da vidim, v katero smer gre njihov razvoj.«

Koliko ste jih že naredili v tej sezoni?
»Preveč, o številki pa ne bi govoril. Težava je v tem, ker je treba vsako malenkost preizkusiti.«

Kako dolgo šivate enega?
»Od ure in pol do dveh. Odvisno od vsakega posameznika.«

In kakšni so glede tega naši skakalci?
»Zahtevni. Takšni, kot morajo biti.«

Pravijo, da imajo kombinezoni velik vpliv na dolžino skokov.
»Prevelik, včasih tudi v psihološkem smislu. A tako pač je v skokih.«

Vrniva se še h kolesu. Koliko kilometrov ste letos prevozili z njim?
»9600. Verjamem, da jih bom do konca leta zbral še 400, tako da jih bom imel 10.000.«

Odpeljali ste tudi nekaj dirk in nase opozorili s 16. mestom na maratonu Franja.
»Najpomembneje mi je, da napredujem in da kolesarim bolje, kot sem lani, sicer pa kakšnih posebnih ciljev nimam.«

Vaš kolega Primož Roglič je pred dnevi prejel zlato kolo za najboljšega kolesarja na svetu.
»Zasluženo, saj že drugič zapored leto končuje kot št. 1 na svetovni lestvici. Privoščim mu iz srca.«

Kakšna je kaj hrana v Nižnem Tagilu?
»V redu. V hotelu se prilagajajo skakalcem, tako da nimam pripomb.«
Si zdaj privoščite dosti več kot med skakalno kariero?

»Zdaj jem, ko sem lačen, pojem, kolikor potrebujem, in ne pazim, kaj vse dam v usta. A z ničimer ne pretiravam.«

Koliko teže ste v tem času pridobili?
»Če se ne motim, imam šest kilogramov več kot takrat, ko sem še skakal.«