Nikjer na tujem toliko češčine kot v Tivoliju
Pred Olimpijinim hokejisti, ki so ob spodbudnem štartu v sezono ICEHL na visokem 3. mestu, sta pomembni domači tekmi. Drevi (19.15) se bodo v Tivoliju pomerili z drugouvrščenim Bolzanom, v nedeljo (15.00) pa z zdaj vodilnim moštvom iz Gradca. Prvič se bo navijačem predstavil Rudolf Červeny, 35-letni Čeh, s katerim smo se pogovarjali po njegovem prihodu v Tivoli.
Kako se je to zgodilo, da ste zdaj v Ljubljani?
»Čakal sem v domačih Českih Budejovicah na rojstvo hčere. Rodila se je konec avgusta, dotlej res nisem hotel nikamor. Nato pa me je povabila Olimpija, pri priči sem se o ponudbi začel pogovarjati z Blažem Gregorcem, s katerim sva nekoč igrala skupaj za Hradec Kralove. Povedal mi je, da gre pri Olimpiji za urejen in ambiciozen klub v razširjeni avstrijski ligi.«
Prihajate sicer z južnega dela Češke, od koder je nekoč Slovenijo prišel tudi cenjeni trener Vaclav Červeny. Pred štirimi leti je preminil, se ga spominjate iz vašega matičnega kluba v Českih Budejovicah?
»Zelo dobro. Bil je moj trener v mlajših selekcijah, tako po hokejski kot pedagoški plati je bil izjemen. Nisva pa v nikakršnem sorodu.«
Očitno pa vam ustreza, da ste prišli v slačilnico Olimpije, kjer nekaterim češčina še zdaleč ni tuja. V vratih je vaš rojak Lukaš Horak, omenili ste Gregorca, tudi Žiga Pavlin, Matic Podlipnik, Robert Sabolič, Maris Bičevskis po letih igranja v vaši domovini obvladajo češki jezik ...
»Seveda me je to prav razveselilo, pravzaprav se niti ne spomnim, da bi kjerkoli v slačilnici na tujem srečal toliko soigralcev, ki lahko govorijo v moji materinščini. Sicer pa res ne bi bila težava, če bi se pogovarjali v angleščini, ki sem jo v tujini moral precej uporabljati.«
Nisem srečal še nikogar, ki bi si želel vojno.
Z vami so v Ljubljani tudi soproga in trije otroci?
»Ne še. Zaenkrat bivam v hotelski sobi in iščem primerno stanovanje. Ko ga bom našel, se bodo vsi moji družinski člani – ob ženi še sedemletna hčerka, sin star dve leti in pol ter pred dvema mesecema rojen naš najmlajši otrok – preselili iz Češke v Slovenijo.«
Kako pa je bilo v Rusiji, bral sem v čeških časnikih, da vaši rojaki niso bili prav navdušeni, ker ste odšli v deželo, katere vojska je napadla Ukrajino?
»To je bilo poletje, ko sem še okreval po pretresu možganov, ki sem ga staknil na tekmi po udarcu z glavo v ogrado. Doma se takrat nisem dobro počutil, čakal sem na možnost odhoda v tujino in se odločil za Vladivostok.«
Kako pa ste tam spremljali novice o vojni, ki je žal še ni konec?
»Ni bilo prav veliko pogovorov o tem, moram pa povedati, da v življenju nisem še srečal še nikogar, ki bi si želel vojno.«
Vrniva se še v vašo ljubljansko sedanjost – premiera bo za vas na petkov večer proti Bolzanu. Kako pričakujete to tekmo?
»Vesel sem tekmovalnega naboja, obenem vem, da je Bolzano eno najuspešnejših moštev v ligi in tudi zdaj je pri vrhu. Pričakujem živahen hokejski večer.«