Niso mu všeč rezervisti z maskami

Didier Deschamps se je vpisal v nogometno zgodovino. Najprej je kot kapetan francoske reprezentance dvignil pokal za naslov svetovnega prvaka leta 1998, dvajset let pozneje mu je to uspelo še kot selektorju galskih petelinov.

Postal je šele tretji posameznik, ki je mundial osvojil kot igralec in trener, to je uspelo tudi Mariu Zagallu in Franzu Beckenbauerju, Deschamps pa je ob kaiserju Franzu edini, ki si to čast lasti v kapetanski in selektorski vlogi. Zato ne preseneča, da je bil Bask v zdajšnjem kriznem trenutku pravi mož za pogovor o nogometni tematiki.

Če ne bi bilo pandemije, bi zdaj izbrano vrsto pripravljali na evropsko prvenstvo?
»Odločitev Evropske nogometne zveze, da prestavi euro, je bila neizogibna in moramo se ji prilagoditi. Sploh se ne bi pritoževal nad tem, še posebno ne v zdajšnjem zdravstvenem položaju. Nespodobno bi bilo.«

Pričakujete ob vnovičnem septembrskem zboru tudi psihološke težave, zaradi zdajšnjega dolgega tekmovalnega premora, z žalostnimi in zamorjenimi posamezniki?
»Noben igralec na svetu ni imun proti takšnemu položaju, kot ga imamo. Zaskrbljenost je splošna, vsi jo delimo, vsak pa se odzove po svoje. Biti v izolaciji ni nekaj malovrednega. A igralci za časa karantene niso smeli niti teči, logično je, da se pri njih porajajo vprašanja in upravičeni dvomi.«

Nekateri igralci bodo na euro 2021 odšli po dvanajstih mesecih koledarsko nabite klubske sezone. Vas to skrbi?
»Seveda me. Telesna plat igralcev je moja primarna skrb. Marsikod v tujini bodo novo prvenstvo začeli brez ustreznih priprav, v pričujočem položaju jih je denimo potrebnih šest tednov s še najmanj petimi pripravljalnimi tekmami. Daleč od tega bomo. Poleti bodo obračune igrali na vsake tri dni, in to v vročini. Možnost poškodb je velika. Telesa nogometašev bodo, ko bo nastopil čas EP, že zelo obremenjena.«

Vaš kolega na španski klopi Luis Enrique je pripomnil, da je igranje nogometa za zaprtimi vrati še žalostnejše, kot denimo plesati s svojo sestro.
»Običajna nogometna tekma je tudi povezava med igralci in navijači. Po vrnitvi nogometa v Nemčiji sem si pogledal nekaj dvobojev bundeslige. Resda, da to spominja na nogomet, ne bom govoril o ritmu tekem in energiji. A nekateri detajli so mi bili povsem nelogični. Na razumem, da so na igrišču prisotne vse prvine pravega nogometa, tudi z medsebojnimi dvoboji, na tribunah pa na dveh metrih socialne distance sedijo rezervni igralci z masko na obrazu, ti pa lahko vsak čas vstopijo v igro. Iskreno, tega ne razumem in mi ni všeč. Mar je na tribunah tveganje z okužbo večje?«

Seveda pa so nadaljevanja prvenstev na stari celini stvar finančnega reševanja.
»Denimo v Angliji in Španiji so se odločili za ponovni začetek moških prvoligaških tekmovanj, ženskih prvenstev pa ne, saj ta prinašajo mnogo manj denarja. To pove vse!«

Je dokončen predčasni konec francoske lige upravičen?
»To je bila vladna odločitev, ki se mi zdi logična in pametna. Treba jo je sprejeti. Ni pa moja naloga, da podam mnenje o stanju in krizi poklicnega nogometa v Franciji. Nočem dajati lekcij, se izpostavljati in sodelovati v neskončnih debatah, kjer so tako in tako vedno različna mnenja. Le en človek je nad tem, predsednik nogometne zveze Noël Le Graët. Ta pa zna v pravem trenutku sprejeti tudi prav takšne odločitve. Na srečo francoskega nogometa. Ekonomski model francoskega nogometa pa, razen kluba ali dveh, temelji na vzgoji igralcev in njihovi prodaji tujim klubom. Ta model našim klubom omogoča življenje in preživetje.«