Niti kitara ga ni več mikala

Za Žigo Jelarjem je zelo težko obdobje. Potem ko se je konec oktobra okužil z novim koronavirusom in moral poiskati celo pomoč v bolnišnici, se je šele po božiču vrnil v udarno slovensko moštvo v smučarskih skokih. Na novoletni turneji mu sprva nikakor ni steklo, luč na koncu dolgega predora se mu je prikazala šele v finalu v Bischofshofnu, na katerem si je priskakal prvi točki za svetovni pokal v sezoni. Da to ni bilo naključje, je potrdil že dva dni pozneje, ko je na istem prizorišču poletel še do 25. mesta. »Lepo je biti spet med najboljšo trideseterico. Upam, da se bo krivulja zdaj obrnila navzgor,« mu je vidno odleglo.

Kot je razkril, je med turnejo spremenil določene stvari v opremi. »Ko smo jeseni vadili na ledeni smučini v Kranju, sem izbral smuči, ki so bile – kot se je izkazalo pozneje – preveč agresivne za večje naprave. Rešil me je tudi stric Matjaž Zupan, ki mi je posodil prednji del vezi svojega bolgarskega varovanca Vladimirja Zografskega. Da je bil to eden od vzrokov za slabše nastope, smo ugotovili z analizo, saj so se mi do Innsbrucka pojavljale identične napake,« je pojasnil 24-letni skakalec iz Spodnje Besnice pri Kranju in pristavil, da se z Zupanom, nekdanjim glavnim trenerjem slovenske reprezentance, na tekmovanjih ne pogovarja o skokih. »Za mojo tehniko skakanja je zadolžen Robert Hrgota, od strica pa dobim kakšne življenjske nasvete, ko mi, na primer, reče, naj se malo sprostim in zadiham.«

Prej ali slej bo ugledal polarni sij

Globoko si je oddahnil tudi v Bischofshofnu, kjer je dvakrat osvojil točke med elito. Koronavirus ga je namreč za kar 43 dni oddaljil od skakalnic. »Kar 11 dni sem imel vročino, višjo od 40 stopinj Celzija, bolelo me je v sklepih, mišicah, križu, povsod … Imel sem tako hude glavobole, da prve tri dni niti spati nisem mogel. In to je tisto, kar te najbolj ubija. Šele po kakšnih treh tednih ležanja sem začel nekako delovati … Imel sem že pljučnico, ki pa me niti približno ni tako zdelala,« je član kranjskega Triglava primerjal obe bolezni. Covid-19 ga je izčrpal, saj se je za 3,5 kilograma spustil pod tekmovalno težo, ki je že tako in tako nizka. »Kar zadeva moč, sem skoraj na 100 odstotkih, težava je v tem, da se hitreje utrudim. Kadar se tekme bolj vlečejo, me bolj izmučijo, kot so me prej. Za nameček je moj imunski sistem precej slabši, hitreje me začne boleti v grlu in prej staknem prehlad. A se s tem ne obremenjujem: v takšnih okoliščinah moram pač delovati,« je razmišljal Jelar.

Ko je ležal v postelji, niti za kitaro ni mogel poprijeti. »Nisem bil zmožen ustvarjati, niti volje nisem imel, sem pa konec novembra izdal novo pesem z naslovom Naj sneži, ki sem jo posnel že poleti. Še dve pesmi čakata na izid,« je zaupal Žiga, ki si želi čim prej spet skočiti na stare tirnice (v svetovnem pokalu se je najvišje zavihtel z 2. mestom v Lillehammerju 2020, op. p.). »Verjamem, da bom prej ali slej nad seboj ugledal polarni sij,« je slikovito sklenil Jelar.