Nogometaše ustavita zgolj vojna in virus
Svet je dvakrat ostal brez mundiala. Na pozabljenem SP prvi Indijanci?
Odpri galerijo
Italijanski nogometaši so leta 1938 osvojili naslov prvaka pred 12-letno prekinitvijo SP. FOTO: Shutterstock
Na 21 svetovnih prvenstvih (od krstnega leta 1930) in 15 evropskih prvenstvih (od leta 1960) so se doslej pomerile nogometne reprezentance, do letošnjega eura pa jih je le dvakrat ustavila zlovešča sila. Mundiala v letih 1942 in 1946 so odpovedali zaradi druge svetovne vojne, ki je zahtevala življenja treh odstotkov življa na zemeljski obli.
Za organizacijo SP 1942 se je potegovala prav država, odgovorna za večino zla na bojiščih in med civilnim prebivalstvom. Nemčija, tretja na prvenstvu leta 1934, je vložila kandidaturo že 13. avgusta 1936 na kongresu svetovne zveze FIFA v Berlinu, tri leta pozneje se je prijavila še Brazilija. A kmalu je bilo jasno, da se bo moral tudi nogomet podrediti tragediji človeštva. Svetovna prvenstva so zastala za dolgih 12 let, vojna pa je prekinila niz še ene agresorke. Italija je leta 1934 osvojila naslov na domačih tleh, potem ko je v finalu SP premagala Češko z 2:1 po podaljšku, štiri leta pozneje pa ga je v Franciji ubranila z zmago nad Madžarsko s 4:2.
Po dveh zaporednih mundialih v Evropi so južnoameriške zveze vztrajale, da mora biti naslednji pri njih, toliko bolj, ker je drugi kandidat stopnjeval nasilne oblike svoje nacistične ideologije. In ko so nemške sile septembra 1939 napadle Poljsko, so morali SP odpovedati. Po nekaterih v glavnem nezanesljivih virih so leta 1942 pripravili le neuradni mundial v Patagoniji na argentinskem ozemlju, ki se ga ni udeležila niti domača reprezentanca.
Nastopilo naj bi 12 selekcij nekdanjih nogometašev in emigrantov z zelo pisanim poreklom, med njimi poljska, nemška, italijanska, brazilska, angleška, sovjetska, urugvajska, španska in francoska, a tudi moštvo indijanskega plemena Mapuche, ki naj bi v finalu ugnalo Nemčijo z 2:1. Prvenstva ne moremo zaslediti v uradnih virih in za Fifo se tudi ni nikoli zgodilo, je pa italijanski režiser Lorenzo Gazella leta 2011 posnel dokumentarec Pozabljeno prvenstvo, v katerem so se pojavili udeleženci tega dogodka. »Četudi je tekmovanje v Patagoniji zgolj legenda, je pomembno poglavje za nogomet,« je v njem poudaril Joao Havelange, nekdanji predsednik Fife.
Neuradno SP je septembra 1942 gostila tudi Nemčija, ki je po zmagah nad Madžarsko, Bolgarijo in Romunijo v finalu izgubila s Švedsko z 2:3 v Berlinu, mesec pozneje pa že razpustila reprezentanco in nogometaše poslala na fronto. Švedi so medtem ohranili nevtralno držo do konca vojne, njihovi okoreli zagovorniki dogodkov pa vztrajajo, da je bil berlinski uspeh kot naslov svetovnega prvaka, ki so se mu uradno najbolj približali leta 1958 na domačem SP; v finalu so klonili proti Braziliji z 2:5.
Po koncu druge svetovne vojne so v hipu oživele pobude za vrnitev na nogometna igrišča, a časa za pripravo SP 1946 je bilo premalo. Reprezentance in navijači so lahko leta 1950 znova uživali v Braziliji, ki se je edina potegovala za organizacijo tekmovanja brez izobčene Nemčije in tudi brez Argentine, ki se je odpovedala SP zaradi spora z brazilsko zvezo. Naslov prvaka je osvojil Urugvaj, najuspešnejši v zaključnem krogu najboljše četverice, v katerem so nastopile še Brazilija, Švedska in Španija. Prvič in zadnjič po ligaškem sistemu in po načelu vsak z vsakim.
Za organizacijo SP 1942 se je potegovala prav država, odgovorna za večino zla na bojiščih in med civilnim prebivalstvom. Nemčija, tretja na prvenstvu leta 1934, je vložila kandidaturo že 13. avgusta 1936 na kongresu svetovne zveze FIFA v Berlinu, tri leta pozneje se je prijavila še Brazilija. A kmalu je bilo jasno, da se bo moral tudi nogomet podrediti tragediji človeštva. Svetovna prvenstva so zastala za dolgih 12 let, vojna pa je prekinila niz še ene agresorke. Italija je leta 1934 osvojila naslov na domačih tleh, potem ko je v finalu SP premagala Češko z 2:1 po podaljšku, štiri leta pozneje pa ga je v Franciji ubranila z zmago nad Madžarsko s 4:2.
Po dveh zaporednih mundialih v Evropi so južnoameriške zveze vztrajale, da mora biti naslednji pri njih, toliko bolj, ker je drugi kandidat stopnjeval nasilne oblike svoje nacistične ideologije. In ko so nemške sile septembra 1939 napadle Poljsko, so morali SP odpovedati. Po nekaterih v glavnem nezanesljivih virih so leta 1942 pripravili le neuradni mundial v Patagoniji na argentinskem ozemlju, ki se ga ni udeležila niti domača reprezentanca.
Nastopilo naj bi 12 selekcij nekdanjih nogometašev in emigrantov z zelo pisanim poreklom, med njimi poljska, nemška, italijanska, brazilska, angleška, sovjetska, urugvajska, španska in francoska, a tudi moštvo indijanskega plemena Mapuche, ki naj bi v finalu ugnalo Nemčijo z 2:1. Prvenstva ne moremo zaslediti v uradnih virih in za Fifo se tudi ni nikoli zgodilo, je pa italijanski režiser Lorenzo Gazella leta 2011 posnel dokumentarec Pozabljeno prvenstvo, v katerem so se pojavili udeleženci tega dogodka. »Četudi je tekmovanje v Patagoniji zgolj legenda, je pomembno poglavje za nogomet,« je v njem poudaril Joao Havelange, nekdanji predsednik Fife.
Po porazu na fronto
Neuradno SP je septembra 1942 gostila tudi Nemčija, ki je po zmagah nad Madžarsko, Bolgarijo in Romunijo v finalu izgubila s Švedsko z 2:3 v Berlinu, mesec pozneje pa že razpustila reprezentanco in nogometaše poslala na fronto. Švedi so medtem ohranili nevtralno držo do konca vojne, njihovi okoreli zagovorniki dogodkov pa vztrajajo, da je bil berlinski uspeh kot naslov svetovnega prvaka, ki so se mu uradno najbolj približali leta 1958 na domačem SP; v finalu so klonili proti Braziliji z 2:5.
Po koncu druge svetovne vojne so v hipu oživele pobude za vrnitev na nogometna igrišča, a časa za pripravo SP 1946 je bilo premalo. Reprezentance in navijači so lahko leta 1950 znova uživali v Braziliji, ki se je edina potegovala za organizacijo tekmovanja brez izobčene Nemčije in tudi brez Argentine, ki se je odpovedala SP zaradi spora z brazilsko zvezo. Naslov prvaka je osvojil Urugvaj, najuspešnejši v zaključnem krogu najboljše četverice, v katerem so nastopile še Brazilija, Švedska in Španija. Prvič in zadnjič po ligaškem sistemu in po načelu vsak z vsakim.
