O tem, ali je Žan Vipotnik izbral pravo pot, ni prepričan

Iz ozadja, a vseeno močno vpet v nogometna dogajanja drugi najboljši strelec slovenske nogometne reprezentance Milivoje Novaković spremlja, kaj ustvarja in ponuja slovenski klubski ter reprezentančni nogomet. Eden od pomočnikov selektorja Matjaža Keka je v senci le dokler se ne »vname«. In ko se, je pogovor o nogometu, reprezentanci, igralcih, 1. SNL lahko tudi neskončen.

Nogomet ostaja vaša prva tema. Se bo Slovenija uvrstila na evropsko prvenstvo?

»Žal mi je, da nismo premagali Danske. A mi je všeč, ker smo urejena reprezentanca, ki ima odličen mlajši rod. Zagotovo se bomo uvrstili na euro. Zato, ker vem, kakšno je vzdušje v slačilnici. Če je tam vse pozitivno, potem je vse tako, kot mora biti.«

Ali podrobno spremljate razvoj igralcev?

»V glavi mora biti vselej vse urejeno. Reprezentanca ima urejeno glavo, posamezniki je še nimajo. Toda to je del razvoja in v naši reprezentanci je veliko mladih. Tu sta najmlajša Benjamin Šeško in Žan Vipotnik. Nekoliko starejša sta Adam Gnezda Čerin in Jaka Bijol, ki bo najkasneje v naslednji sezoni izpeljal velik prestop. Izjemno je napredoval. Veste, zakaj je bil moj rod uspešen? Ker smo igrali v velikih klubih in imeli pomembne vloge. Te še manjkajo našim fantom, a se položaj izboljšuje.«

Bili ste napadalec, a napadalca, ki bi bil podoben vam, še ni na vidiku.

»Imamo ju, Šeška in Vipotnika. A sta še v razvoju, čim prej ju usposobimo, oziroma ju usposobijo klubi, prej bomo imeli mir za 10 let. To je tudi naš cilj. A glavno je, da igrata v klubu. Omenil bi še Žana Celarja. Prerasel je švicarsko ligo.«

Je Žan Vipotnik izbral pravo pot?

»Nisem prepričan. Vem, ker sem videl pogodbo, ki jo je ponujala Crvena zvezda. Imel je zagotovila, da bo prvi napadalec, igral bi v ligi prvakov. Bordeaux? Francoska liga je težka, Bordeaux je velik klub v težavah, konkurenca bo izjemna, liga je telesna, zahtevna. Če ne bo dosegal golov, bo na stranskem tiru. To so moji pomisleki.«

Vaši soborci Valter Birsa, Bojan Jokić in Boštjan Cesar so se v Franciji razvili in postavili temelje za 10, 15 let vrhunske kariere v najmočnejših ligah.

»Res je, a treba je biti previden. Vipi je napadalec in napadalci so v drugačni vlogi. Živijo od golov, če jih ni ... Pri Bordeauxu bo imel najmanj pet temnopoltih ambicioznih silakov, ki jim nogomet pomeni vse. S tem se bo moral kosati in zato mislim, da bi mu bilo pri Crveni zvezdi lažje. Ali v Nemčiji pri Augsburgu, ki me je spraševal o njegovih potencialih. Svetoval sem mu, da bi bila zanj najbrž najboljša izbira Nemčija. Tudi Belgija ali Nizozemska. To so lige, kjer se napadalec razvija.«

Je Leipzig za Šeška prava razvojna postaja?

»Bojim se zanj, utegnil bi imeti težave, a bo imel pri Leipzigu dovolj tekem. Takoj opazim, kdaj je igralec v pravem stanju. Okoli sebe ima preveč ljudi, ni še povsem pripravljen. Dobro ga poznam, zato sem mu tudi od prvega srečanja v reprezentanci še posebej namenil pozornost. Veliko se pogovarjava, poskušam ga usmerjati, mu razložiti, toda so tudi zunanji dejavniki, na katere ne morem vplivati. Kakšno je sporočilo za igralca, če ga novinarji razglasite za najboljšega nogometaša leta, on pa je večji del sezone sedel na rezervni klopi?«

Kakšne so njune odlike in slabosti, ali se močno razlikujeta?

»Žan je igralec kazenskega prostora. Ima sposobnost, ki izginja, ponavlja sprinte v globino in za hrbet branilcem. Zdi se mi, da je psihično dovolj močan, stabilen, inteligenten. Rekel sem mu, da mora shujšati še za tri, štiri kilograme, da naj napada tako, da bo vselej na robu nedovoljenega položaja, da bo nenehoma izzival. Benjamin ima znanje, toda ni golgeter, a tudi ni napadalec, ki prebija po globini. Njegova glavna pomanjkljivost je slaba igra z glavo, ima izjemno slab izkoristek višine. Njegovi goli z glavo so redkost. To povezujem tudi s premalo treninga. Slovenska reprezentanca bi potrebovala njegove gole z glavo.«

Zdaj se boste usmerili tudi v slovensko ligo. Je takšna, kot si jo želite videti?

»Motijo me evropske tekme, kjer se razkrije prava raven. So tekme, na katerih bi morali imeti naši klubi premoč v igri, a je nimajo. Brez podcenjevanja, a uvrstitev v evropsko ligo, ne v konferenčno, še nikoli ni bila lažja. Občutek imam, da se v SNL slabo ali premalo trenira. Ko v reprezentanco pridejo igralci iz slovenske lige, dihajo na škrge. Osnovni greh je preslaba organiziranost, pomanjkanje reda in discipline na vseh ravneh. Vem, težko je, vložki so majhni, a se da narediti več s pravilnim vodenjem in pravimi ljudmi. Kritično gledam na to, kdo, predvsem kakšen profil ljudi deluje v klubih, kdo vzgaja mlade fante in na kakšen način. Zelo pomembna je tudi pozitivna energija. Marsikaj lahko pozitiven pristop skrije, nadomesti ali nauči.«

Milivoje Novaković je do slovenskega klubskega nogometa (upravičeno) kritičen. FOTO: Leon Vidic

Toda Slovenija ima številčno omejeno selekcijo?

»A s tem se srečujejo vsi športi v Sloveniji. Kot sem že povedal, disciplina, marljivost, delo, delo in delo. Tudi pravilen trening. To želim še posebej izpostaviti, ker je med mladimi trend individualnih treningov. Nihče se ne vpraša, zakaj in kaj trenira? Starši se morajo vprašati, kaj želijo otroku. Slabost je tudi slabo prepoznavanje potencialov in sposobnosti mlajših. V slovenskem nogometu je, na primer, izrazito pomanjkanje hitrih igralcev. Če že kdo ima hitre noge, je vprašanje, na kakšen način in kdo jih razvija. Hitrost in telesna moč sta osnova. Nogomet se spreminja in v procesu treninga je tudi veliko fitnes vadbe. A ne za oblikovanja telesa in za všečke, temveč za to, da koristi nogometnemu razvoju. Tudi zato morata biti glavni trener in trener za telesno pripravo zelo povezana. Na sploh je v vrhunskem nogometu že dolgo trend, da je v proces treningov vključenih čim več trenerjev. Z napadalci napadalec, z zveznimi igralci zvezni igralec, z branilci branilec ...«

Olimpija in Maribor sta preživela evropski start, šampionska bitka se bo šele začela?

»Raven slovenskega nogometa je višja od malteškega in latvijskega, zato se o tem nima smisla pogovarjati. Da, dobro za slovenski nogomet je, da sta napredovala, a še bolj pomembno je, da sta upravičila vlogi favoritov. Olimpija je igrala solidno, a se ne sme zadovoljiti le s še šestimi tekmami. Maribor je napredoval, a to še ni dovolj. V prvenstveno bitko gre še močno okrepljeno Celje. A v seštevku bo šampion tisti, ki bo združil trening, borbe, željo, agresivnost, kakovost in imel v slačilnici pozitivno vzdušje. Upam pa, da se bo trojici pridružil en tekmec in da bo liga do zadnjega napeta in negotova.«

Lahko še bolj natančno ali odkrito o Olimpiji in Mariboru, ste otrok Olimpije, ki je kariero zaključil v Mariboru.

»Sem Ljubljančan in vedno bo tako. Moram pa nekaj pojasniti. V Mariboru sem prišel, ker je pri Olimpiji tedanji športni direktor Ranko Stojić preprečil moj prihod. Z Milanom Mandarićem sva imela dogovor, v katerem je bila klavzula, da bom po karieri postal športni direktor. Tega očitno Stojić ni želel, predvsem zato, ker sem odločno dal vedeti, da bom izpeljal popolno čistko in začel z ničle. Pri tej Olimpiji ne vidim nič nemškega, navkljub predsedniku. Ne obsojam je, se popravlja, izboljšuje organizacijo, a na pravi poti bo takrat, ko bo imela urejeno piramido, ko bodo mediji videli več pozitivnega kot slabega, ko ne bo odšel trener, ki je osvojil dvojno lovoriko, ko bodo v klubu in okoli njega ljudje z iskrenimi nameni. Ljubljansko okolje je posebno zaradi različnih interesov, a ima večji potencial v navijačih in kapitalu. Maribor je bolj enoten.«