Oče in mama Pogačar trpita: Tadejev pogled je bil prazen

Slovenija je v teh dneh kolesarsko obarvana. Televizije v hišah in stanovanjih so vključene vsaj ob zaključkih etap francoskega Toura. Kajpak je tako tudi na Klancu pri Komendi, od koder prihaja eden od dveh slovenskih asov dirke po Franciji Tadej Pogačar. Zanj pesti v družbi otrok stiskata starša. 

Kot pred vsemi malimi zasloni je tudi pri Pogačarjevih v ospredju vsaka posamezna etapa, ki sestavlja mozaik najtežje kolesarske dirke na svetu. A posebej sta starša seveda pozorna na svojega Tadeja, na vsak kader prenosa, ki pokaže njegov obraz od blizu in razkriva, kako mu gre. Od tega je odvisen tudi njun optimizem, njuno uživanje ob ogledu etape. »Že med etapo po obrazu vidim, kako se počuti in kako mu gre. Če vidim, da mu je težko, me seveda skrbi, ali bo zdržal ali ne. Seveda ne zaradi naju, ki to gledava, ampak zaradi njega, saj veva, kaj si želi in kako težko je, če tega ne doseže,« pravi Marjeta Pogačar, ki trpi tudi zato, ker lahko to z možem le nemočno opazujeta.

Tadej potrebuje podporo

»Starši to počutje opazimo. V soboto na podelitvi je bil Tadejev pogled kar nekako prazen. Zato, ker ob sebi ni imel nikogar od domačih. Videlo se je, da bi koga potreboval, saj so vsi iskali obraze bližnjih v množici in se odzvali, ko so jih našli. Pri Tadeju pa je bilo vidno, da v tem trenutku tam nima nikogar,« dodaja oče Mirko Pogačar.

Preberite še: Urška Žigart: On je zame pač Tadej, tudi če nikoli nikjer ne bi zmagal

Vsaj v naslednjih dneh bo drugače, saj sta v Francijo že pripotovala njegov brat in sestra, ki bosta Tadeja spodbujala do cilja v Parizu. Staršev tam ne bo. »Prizorišča so zelo daleč in realno je v teh dneh zaradi celotnega položaja težko pripotovati na dirko. Tudi do Tadeja je zaradi vseh ukrepov za preprečitev širjenja okužbe težko priti, zato pravega smisla, da potujeva v Francijo, ni,« še pravi oče štirih otrok, ki dodaja, da je pomembno, da ima Tadej zdaj ob progi vsaj nekatere znane obraze.

Med prenosom dirk želita mir

Kot pravita, se sin z leti spreminja. Medtem ko včasih na dirkah bližnjih niti ni pretirano potreboval, zdaj starša opažata nasprotno. »Morda se je to najlepše videlo lani na državnem prvenstvu v kronometru, kjer nam je točno pokazal, kje naj navijamo zanj, da bo v končnici lahko iztisnil iz sebe še malo moči,« še pravi mama, ki se trudi, da si sinove dirke ogleda vsaj v Sloveniji. Letos pa sta bila z možem tudi na kriteriju Dauphine, ogledala sta si Strade Bianche, lani sta bila dva dni na Vuelti. »Spremljava ga seveda od začetka, zdaj so dirke pogosto zelo oddaljene, včasih je bilo lažje, ko smo šli do Poreča.«

Preberite še: Roglič-Pogačar manija: kako in za koliko do Pariza pozdravit junake

Letošnjo dirko tako spremljata v domači dnevni sobi, v krogu družine, saj pravita, da si le tako lahko v miru ogledata tekmo. »Imava različne klice, tudi novinarske, in v teh treh tednih zelo malo časa. A med dirko si želiva mir. Če imaš goste, moraš poskrbeti za njih in miru med dirko ni,« še razlagata starša, ki napeto spremljata vse dogajanje in časa ni niti za kosilo, tako je tudi to postalo del televizijskega prenosa.

Tudi za tekmece jima je hudo

Skrbi jima v teh dneh ne manjka. V preteklosti so pri starših prevladovale skrbi okrog dokončanja šole, potem okrog prestopa iz Slovenije v poklicno ekipo v ZAE. Mati Marjeta dodaja, da je bila vselej zaskrbljena tudi zaradi treninga na cestah, kjer je dovolj brezobzirnih voznikov, vozila vse širša, vozne površine pa so ostale enake. Zdaj so v ospredju uspehi in želje njunega sina. »Veva, kako bo razočaran, če svojih ciljev ne bo dosegel. Za naju so zmagovalci vsi, ki bodo dirko dokončali, a vsakemu športniku je težko, če ne uresniči svojih želja, zato navijava tudi za tekmece in tudi nama je bilo hudo, ko je, denimo, prišla etapa, v kateri je povsem popustil kolumbijski kolesar Egan Bernal. To so težki trenutki,« še dodaja Mirko Pogačar.

Preberite še: Skok za rumeno majico mimo olimpijskih skakalnic

O kolesarstvu na široko niti ne želi razpredati. Kot pravi oče, se počasi z ženo učita, zakaj so zadeve na dirki takšne, kot so, včasih v nasprotju s pričakovanji. Spoznavata različne naloge in vloge tekmovalcev in razkrivata, da včasih res težko prisluhneta komentarjem v javnosti. »A tudi midva se sproti učiva. Drugače je bilo v mladinski konkurenci, nato med mladimi kolesarji in zdaj v vlogi kapetana med člani. Tudi Tadej ima vsakič druge naloge,« še pravi oče.

Hvaležna Rogu: Brez brezplačne opreme ne bi zmogli

Pogačarjeva se večkrat hvaležno spomnita sinovega začetka kolesarske poti, ki so jo omogočili odgovorni pri takratnem ljubljanskem Rogu. »Oba sinova sta se odločila za kolesarstvo. Klub je takrat obema omogočil brezplačno uporabo opreme in brez tega ne bi zmogli, zato res velika hvala,« razlaga Marjeta Pogačar in dodaja, da bi morali to omogočiti mladim tudi danes.

A vsaj do konca tedna so pogledi usmerjeni naprej, proti Elizejskim poljanam. Kot glavnega favorita starša Pogačar izpostavljata Primoža Rogliča, vsekakor pa je vsaj oče prepričan, da bo zmaga prvič na francoski pentlji slovenska. »Vidimo, kaj oba Slovenca delata na klancu, kako gresta naprej. Primož ima za nameček ob sebi še prav fenomenalno ekipo. Seveda pri vsakem kolesarju lahko pride tudi slab dan in prednost lahko tudi zapravi, a v odličnem položaju imamo letos kar dva.«