BIATLON
Od košarke do lovorik v biatlonu
Alex Cisar, najstnik iz Britofa pri Kranju, prvi junak mladinskega SP Čehi, rojaki njegovega očeta, so ga že snubili za prestop.
Odpri galerijo
Alex Cisar (desno) je s sotekmovalcema iz srebrne slovenske štafete, Lovrom Plankom (levo) in Antonom Vidmarjem, razrezal slavnostno torto. FOTO: Roman Šipić
LJUBLJANA – Alex Cisar, nadarjeni biatlonec iz Britofa pri Kranju, se je z mladinskega svetovnega prvenstva na Slovaškem vrnil z izjemo žlahtno bero kolajn – dvema zlatima in srebrno. Nihče mu ni bil kos niti v sprintu niti v zasledovanju, povrhu je izjemen delež prispeval še pri drugouvrščeni slovenski štafeti.
Prizorišče je ponujalo tudi nekaj simbolike: v Osrbliu na osrednjem Slovaškem je bilo namreč svetovno prvenstvo najvišje ravni pred 22 leti, med tistimi, ki so takrat tam branili slovenske barve, je bil tudi Janez Ožbolt, zdaj vodja reprezentančnih selekcij. Skoraj kot doma se je med Slovaki počutil tudi Cisar.
Njegov oče je namreč doma iz Češke – mati je Gorenjka –, tako seveda Alex brezhibno obvlada češki jezik, s katerim na Slovaškem v zadnjih dneh ni imel nikakršnih težav. »Že prireditelji so bili prav veseli, ko so se pogovarjali z menoj, saj mi dejansko z znanjem češčine tudi slovaščina ni tuja,« nam je včeraj dejal najstnik, vzoren dijak kranjske Prešernove gimnazije.
In kdo sploh je ta novi obetavni mladenič na slovenski sceni smučarskih panog? Z biatlonom se je začel ukvarjati pozno, pri svojih dvanajstih letih, potem ko je za seboj pustil pet let vadbe tenisa ter nato poldrugo leto košarkarskega treninga in tekem.
»Potem sem se udeležil poletnega tabora v smučarskem teku, tam preizkusil biatlonsko puško, ki mi je bila pri priči tako všeč, da sem se v hipu odločil za to športno panogo,« se je začetkov spomnil zdaj naš najobetavnejši biatlonec.
Med poznavalci v slovenskem biatlonu obstaja tudi strah, da bi izjemno obetaven tekmovalec začel nastopati za domovino svojega očeta, povrhu prav na Češkem v zadnjih letih biatlon dosega izjemno priljubljenost in prepoznavnost –, a vsaj za zdaj je ostal pri naših reprezentančnih selekcijah.
»Priznam, bile so tudi že ponudbe iz Češke, a o tem ta čas ne razmišljam. Kako bo nekoč, ne morem vedeti, med poglavitnimi tekmovalnimi željami pa je zagotovo ta, da bi pred domačimi gledalci nastopil čez dve leti na pokljuškem svetovnem prvenstvu,« zelo zrelo razmišlja dvakratni mladinski svetovni prvak, ki se je za podvig na Slovaškem razveselil številnih čestitk, posebej mu je ostala pri srcu tudi tista najboljšega slovenskega biatlonca – Jakova Faka.
Slednji je, razumljivo, med Alexovimi vzorniki: »Občudujem najboljše, tako Jakova kot tudi, denimo, Martina Fourcada, Johannesa Thingnesa Bøja in druge. Od njih se poskusim marsikaj naučiti. Zadovoljen pa sem že s sadovi dela ob štiriletnem sodelovanju s trenerjem Janezom Maričem.« Slednji, sicer dolgoletni reprezentant, si bo poslej Osrblie na osrednjem Slovaškem, kjer je nekoč na tekmi za svetovni pokal osvojil 2. mesto, ohranil v še lepšem spominu.
Alex Cisar (desno) je s sotekmovalcema iz srebrne slovenske štafete, Lovrom Plankom (levo) in Antonom Vidmarjem, razrezal slavnostno torto. FOTO: Roman Šipić
Prizorišče je ponujalo tudi nekaj simbolike: v Osrbliu na osrednjem Slovaškem je bilo namreč svetovno prvenstvo najvišje ravni pred 22 leti, med tistimi, ki so takrat tam branili slovenske barve, je bil tudi Janez Ožbolt, zdaj vodja reprezentančnih selekcij. Skoraj kot doma se je med Slovaki počutil tudi Cisar.
Njegov oče je namreč doma iz Češke – mati je Gorenjka –, tako seveda Alex brezhibno obvlada češki jezik, s katerim na Slovaškem v zadnjih dneh ni imel nikakršnih težav. »Že prireditelji so bili prav veseli, ko so se pogovarjali z menoj, saj mi dejansko z znanjem češčine tudi slovaščina ni tuja,« nam je včeraj dejal najstnik, vzoren dijak kranjske Prešernove gimnazije.
In kdo sploh je ta novi obetavni mladenič na slovenski sceni smučarskih panog? Z biatlonom se je začel ukvarjati pozno, pri svojih dvanajstih letih, potem ko je za seboj pustil pet let vadbe tenisa ter nato poldrugo leto košarkarskega treninga in tekem.
Puška mu je bila takoj všeč
»Potem sem se udeležil poletnega tabora v smučarskem teku, tam preizkusil biatlonsko puško, ki mi je bila pri priči tako všeč, da sem se v hipu odločil za to športno panogo,« se je začetkov spomnil zdaj naš najobetavnejši biatlonec.
Med poznavalci v slovenskem biatlonu obstaja tudi strah, da bi izjemno obetaven tekmovalec začel nastopati za domovino svojega očeta, povrhu prav na Češkem v zadnjih letih biatlon dosega izjemno priljubljenost in prepoznavnost –, a vsaj za zdaj je ostal pri naših reprezentančnih selekcijah.
»Priznam, bile so tudi že ponudbe iz Češke, a o tem ta čas ne razmišljam. Kako bo nekoč, ne morem vedeti, med poglavitnimi tekmovalnimi željami pa je zagotovo ta, da bi pred domačimi gledalci nastopil čez dve leti na pokljuškem svetovnem prvenstvu,« zelo zrelo razmišlja dvakratni mladinski svetovni prvak, ki se je za podvig na Slovaškem razveselil številnih čestitk, posebej mu je ostala pri srcu tudi tista najboljšega slovenskega biatlonca – Jakova Faka.
Slednji je, razumljivo, med Alexovimi vzorniki: »Občudujem najboljše, tako Jakova kot tudi, denimo, Martina Fourcada, Johannesa Thingnesa Bøja in druge. Od njih se poskusim marsikaj naučiti. Zadovoljen pa sem že s sadovi dela ob štiriletnem sodelovanju s trenerjem Janezom Maričem.« Slednji, sicer dolgoletni reprezentant, si bo poslej Osrblie na osrednjem Slovaškem, kjer je nekoč na tekmi za svetovni pokal osvojil 2. mesto, ohranil v še lepšem spominu.
