Od tankov do zavitkov, polnjenih z zeljem
V Nižnem Tagilu se bo pojutrišnjem s kvalifikacijami začela že 43. sezona svetovnega pokala v smučarskih skokih. Med glavnimi slovenskimi aduti bo znova Anže Lanišek, ki je prejšnjo zimo kot naš najboljši skakalec v skupni razvrstitvi končal na 9. mestu, izkazal pa se je tudi z bronasto kolajno na svetovnem prvenstvu v nordijskem smučanju v Oberstdorfu.
6
posamičnih stopničk si je Anže Lanišek že priskakal v svetovnem pokalu.
Mar pred prvimi preizkušnjami čutite kaj treme?
»V preteklih tednih sem resnično občutil določeno živčnost, vendar sem se nato umiril, stopil korak nazaj, se vrnil k osnovam, spet malo zadihal in se sprostil. Če sem si včasih želel, da je sleherna malenkost stoodstotna, pa sem se nato živciral, če ni bilo vse tako, kot sem si zamislil, sem medtem spoznal, da vse ne more biti popolno. A v danem trenutku poskušam dati največ od sebe, na tem pa potem gradim naprej.«
Kako ste zadovoljni s svojimi zadnjimi skoki pred odhodom v Rusijo?
»Moram reči, da sem – še zlasti glede na počutje v prejšnjih dneh – zelo zadovoljen. To je tisto, kar pred začetkom sezone šteje največ. Zdaj nimam razloga, da bi se zaradi česar koli obremenjeval.«
Kaj si obetate od uvodnih tekem?
»Zdi se mi, da smo kar dobro pripravljeni. Kakor sem videl, so tudi drugi fantje skakali dobro, še posebno Timi (Zajc). A tudi Lovru (Kosu) in Cenetu (Prevcu) je šlo dobro od nog. Zdaj je treba počakati na prve tekme, pravo razmerje moči pa se bo začelo kazati šele po nekaj vikendih. Najpomembneje je, da ostanem osredotočen na svoje naloge, na to, kako bom počepnil, kako in kdaj odrinil ... Z rezultatom se ne nameravam obremenjevati, poskušal pa bom prikazati najboljše skoke, kar sem jih sposoben v tem trenutku.«
V Nižnem Tagilu ste doživeli že marsikaj, kajne?
»Da, tam sem imel dobre in slabe trenutke. Ni veliko manjkalo, pa bi se tam že leta 2015, ko sem bil četrti, veselil svojih prvih stopničk v svetovnem pokalu. Odlično mi je s četrtim mestom kazalo tudi lani po uvodni seriji druge tekme (na koncu 17.). Vemo, kako je v Nižnem Tagilu, kjer zna biti zelo vetrovno. Zaradi tega je še toliko bolj pomembno ohraniti mirno kri in ostati z nogami trdno na tleh planeta Zemlja.«
Kako vam je sicer všeč tam?
»Gre za industrijsko mesto, ki slovi po proizvodnji tankov, nanje so zelo ponosni. V hotelski sobi te najprej pozdravijo slike teh oklepnih in oboroženih vozil. Ostanke nekdanje Sovjetske zveze je še vedno opaziti na slehernem koraku, na cesti je po eni strani videti precej zastarelih avtomobilov, na drugi pa tudi povsem nova in luksuzna vozila. Meni je všeč, ker je tam že zima.«
Imate radi sneg, mraz?
»Sneg že od nekdaj prav obožujem. Po koncu sezone, ko gredo drugi v tople kraje, si sam vedno vzamem čas še za smučanje, alpsko ali turno. V tem uživam, to me pomiri.«
Kaj pa ruska hrana?
»Verjamem, da jo imajo Rusi radi, sam pa ... Veliko krompirja, zelja. Doživel sem že, da smo dobili različne zavitke, pri čemer so bili eni polnjeni z marmelado, drugi s skuto, tretji pa z zeljem. A moram dodati, da se je v zadnjih letih hrana za nas tam malo izboljšala. Morda smo pa tudi mi malo preveč izbirčni.«
Ali v takšnih primerih vzamete s seboj kakšne prigrizke?
»Ne, poskušam jesti čim bolj normalno.«
Sezona bo dolga, vrhuncev med njo pa ne bo manjkalo. Se mar na katerega od njih – novoletno turnejo, OI v Pekingu ali SP v smučarskih poletih v Vikersundu – posebej pripravljate?
»Zame je cilj vsaka tekma in na sleherni bom poskušal izvleči kar največ. Po mojem ne bi bilo najbolj pametno, če bi se pripravljal zgolj na olimpijske igre. Želim se osredotočiti na celotno sezono, šel pa bom iz skoka v skok, iz tekme v tekmo in iz dneva v dan. Seveda pa si želim tudi vedno višje.«
Kakšno je zdaj vzdušje v moštvu?
»Zdi se mi kar v redu, dobro se razumemo in ne vidim nobenih težav.«
A čez noč ste ostali brez 'kapetana' Petra Prevca (namesto njega bo priložnost dobil Domen Prevc, op. p.), ki je še drugič postal očka. Zaradi tega bo izpustil uvodni preizkušnji.
»Res je, toda brez Petra smo ostali iz dobrega razloga. Nisem ga še videl, sem mu pa poslal čestitko. Že v Kuusamu se nam bo spet pridružil.«