NOGOMET
Od žurerja do očeta
V nedeljo v Stožicah tudi avstrijski adut Marko Arnautović. Dunajčan srbskih korenin si kruh služi na Kitajskem.
Odpri galerijo
Z vedenjem je Marko Arnautović pogosto buril duhove, njegovo nogometno znanje pa ni sporno. FOTO: Reuters
DUNAJ – Prvi avstrijski nogometni zvezdnik zadnjih let je David Alaba. Pri Bayernu se je veselil lovorike v ligi prvakov, doma so ga dvakrat razglasili za športnika leta. A že druga poškodba v tej sezoni mu je preprečila, da bi sinoči nastopil za reprezentanco. Ob njegovi odsotnosti vloga najbolj prepoznavnega nogometaša rdeče-belo-rdečih pred nedeljskim gostovanjem v Ljubljani pripada Marku Arnautoviću.
Gre za popolno nasprotje, tako po športni plati kot tudi značajski, med Arnautovićem in Alabo. Resda sta oba z Dunaja in povrhu oba prihajata iz družin priseljencev, a se že njuni nogometni transverzali močno razlikujeta. Pa tudi osebnostno sta si povsem različna: Alaba se v javnosti le redko sprosti, živi umirjen in urejen nogometni vsakdan v Münchnu, Arnautović pa je vrsto let polnil strani tabloidov, obiskoval nočne lokale, vroča balkanska kri mu je zavrela tudi na igrišču, konservativni del Dunaja se je zgražal ob njegovih izjavah, da ima najraje divja in močno tetovirana dekleta s silikonskim oprsjem.
A ko je igral v Bremnu, je v diskoteki spoznal svetlolaso Sarah, Nemko poljskih staršev, danes imata dve hčerki. Njuna poroka z bogato obloženo mizo in zvoki srbske narodne glasbe je na nemškem severu vzbudila precej pozornosti ...
Arnautović je po nogometni plati kot ptica selivka. Po odhodu z Dunaja je igral na Nizozemskem (Twente), v Italiji (Inter Milano), Nemčiji (Werder Bremen), Angliji (Stoke, West Ham), v tej jeseni pa kot igralec v Šanghaju piše novo poglavje na Kitajskem. Pri izbrani vrsti Avstrije je vključno s sinočnjo tekmo na Dunaju proti Izraelu zbral 83 nastopov, v tej sezoni so privrženci v naši severni soseščini navdušeni nad njegovim pristopom in učinkovitostjo. Podobno je, denimo, nazadnje pred štirimi leti igral Marc Janko, a nikdar ni užival takšne prepoznavnosti kot ta Dunajčan srbskih korenin. Slednjega že primerjajo z najbolj priljubljenim avstrijskim napadalcem zadnjih dveh desetletij – Tonijem Polsterjem.
Ko je junija letos v Celovcu igral proti Sloveniji, je podal za edini gol na tekmi, strelec je bil Korošec Guido Burgstaller, pred tem je na prijateljski tekmi marca lani k zmagi proti našim reprezentantom s 3:0 prispeval dva gola. »A tista tekma ni bila ravno vrhunec mojega življenja,« nam je v svojem prepoznavnem duhovitem slogu, tudi s kančkom cinizma, dejal, ko smo se z njim pogovarjali ob Vrbskem jezeru. V Angliji, kjer je takrat še igral, so ga imeli navijači radi, širile so se govorice o vrnitvi v Milano k Interju (»Vedno je lepo igrati v ligi prvakov.«), presenetil pa je nato z odhodom na Kitajsko.
Prav v zadnjih dneh se je soočal s kritikami kolumnistov v domovini, denimo legendarnih reprezentantov Hansa Krankla in Herberta Prohaske, češ da za dvojček tekem z Izraelom in s Slovenijo ni dovolj pripravljen zaradi časovne razlike in pretirano dolgega potovanja z letalom. Toda jasno je tudi, da si sedanje udarne enajsterice brez Arnautovića ni lahko predstavljati.
Gre za popolno nasprotje, tako po športni plati kot tudi značajski, med Arnautovićem in Alabo. Resda sta oba z Dunaja in povrhu oba prihajata iz družin priseljencev, a se že njuni nogometni transverzali močno razlikujeta. Pa tudi osebnostno sta si povsem različna: Alaba se v javnosti le redko sprosti, živi umirjen in urejen nogometni vsakdan v Münchnu, Arnautović pa je vrsto let polnil strani tabloidov, obiskoval nočne lokale, vroča balkanska kri mu je zavrela tudi na igrišču, konservativni del Dunaja se je zgražal ob njegovih izjavah, da ima najraje divja in močno tetovirana dekleta s silikonskim oprsjem.
Hodil je od zabave do zabave, nato pa je v Bremnu spoznal Sarah, Nemko poljskih staršev, s katero se je poročil.
A ko je igral v Bremnu, je v diskoteki spoznal svetlolaso Sarah, Nemko poljskih staršev, danes imata dve hčerki. Njuna poroka z bogato obloženo mizo in zvoki srbske narodne glasbe je na nemškem severu vzbudila precej pozornosti ...
Novo poglavje piše v Šanghaju
Arnautović je po nogometni plati kot ptica selivka. Po odhodu z Dunaja je igral na Nizozemskem (Twente), v Italiji (Inter Milano), Nemčiji (Werder Bremen), Angliji (Stoke, West Ham), v tej jeseni pa kot igralec v Šanghaju piše novo poglavje na Kitajskem. Pri izbrani vrsti Avstrije je vključno s sinočnjo tekmo na Dunaju proti Izraelu zbral 83 nastopov, v tej sezoni so privrženci v naši severni soseščini navdušeni nad njegovim pristopom in učinkovitostjo. Podobno je, denimo, nazadnje pred štirimi leti igral Marc Janko, a nikdar ni užival takšne prepoznavnosti kot ta Dunajčan srbskih korenin. Slednjega že primerjajo z najbolj priljubljenim avstrijskim napadalcem zadnjih dveh desetletij – Tonijem Polsterjem.
Ko je junija letos v Celovcu igral proti Sloveniji, je podal za edini gol na tekmi, strelec je bil Korošec Guido Burgstaller, pred tem je na prijateljski tekmi marca lani k zmagi proti našim reprezentantom s 3:0 prispeval dva gola. »A tista tekma ni bila ravno vrhunec mojega življenja,« nam je v svojem prepoznavnem duhovitem slogu, tudi s kančkom cinizma, dejal, ko smo se z njim pogovarjali ob Vrbskem jezeru. V Angliji, kjer je takrat še igral, so ga imeli navijači radi, širile so se govorice o vrnitvi v Milano k Interju (»Vedno je lepo igrati v ligi prvakov.«), presenetil pa je nato z odhodom na Kitajsko.
Prav v zadnjih dneh se je soočal s kritikami kolumnistov v domovini, denimo legendarnih reprezentantov Hansa Krankla in Herberta Prohaske, češ da za dvojček tekem z Izraelom in s Slovenijo ni dovolj pripravljen zaradi časovne razlike in pretirano dolgega potovanja z letalom. Toda jasno je tudi, da si sedanje udarne enajsterice brez Arnautovića ni lahko predstavljati.
