NOGOMET
Odhaja najboljša desetka Slovenije v zadnjih 15 letih
Valter Birsa končal bogato reprezentančno kariero. Poslej se bo bolj posvečal tudi ženi in trem otrokom.
Odpri galerijo
Valter Birsa je ena najboljših klasičnih desetk v zgodovini Slovenije. FOTO: Roman Šipić
LJUBLJANA – Leto 2018 (p)ostaja leto tektonskih sprememb v slovenski nogometni reprezentanci. Le dva meseca po Boštjanu Cesarju je jato zapustil še Valter Birsa, eden najboljših slovenskih nogometašev po letu 1991. Šempetrčan, ki bo 7. avgusta dopolnil 32 let, je predzadnji član odličnega rodu, ki je dosegel vrhunec na mundialu v Južni Afriki.
Birsa je bil najbolje tehnično podkovan as zasedbe Matjaža Keka, ki je spravila na kolena reprezentanci Poljske in Slovaške, v nepozabnem večeru pod mariborsko Kalvarijo pa še Rusijo. Po eni najboljših tekem v zgodovini Slovenije je padel v trans celo tedanji predsednik države Danilo Türk, ki je z balkona južne tribune Ljudskega vrta nagovarjal evforično množico z znamenitimi »šampioni, šampioni«. Biki je tedaj igral kot pravi Birsinho in najprej šokiral navzoče v Bratislavi, mesec zatem je z velemojstrsko podajo z desne strani igrišča – značilno zanj – poslal v ogenj še ruskega krvnika Zlatka Dedića.
Prvi mu je dal priložnost v majici z državnim grbom selektor Brane Oblak 28. februarja 2006 v 74. minuti gostovanja na Cipru, dokončno je izbruhnil v Kekovem mandatu, ko je Mariborčan med Birso in Daliborjem Stevanovićem izbral za desetko prvega. S časovne razdalje je možno oceniti, da je prav Biki postal ena od najboljših klasičnih desetk v zgodovini Slovenije, ki bi jo z obema rokama zgrabil tudi najboljši mož Katančeve zlate generacije Zlatko Zahović.
Naveza Zahović-Birsa bi bila v najboljših letih sanjska tudi za veliko močnejše reprezentance, kot je slovenska. Kdo ve, kaj vse bi lahko dosegel Birsa, če bi razmišljal tako zrelo kot danes že v prehodu iz najstništva. O tem je predlani spregovoril tudi za Delo. »Kaj bi dal, da bi tako zrelo razmišljal že prej! Bil sem mlad in malo zmešan. Hotel sem videti vse. Ni mi bilo pomembno, kam grem, samo to, da igram in zmagujem,« je zatrdil in dodal: »Z miselnostjo, ki me vodi danes, bi več odnesel že od petletne izkušnje v Franciji.« Potem ko je končal staž v mlajših selekcijah Bilja in Primorja, je po odličnem obdobju v Novi Gorici odšel v francoski Sochaux, nato še Auxerre, uveljavil se je v Italiji, kjer je dobro zastopal slovenske barve tudi v majici slovitega Milana. Od leta 2014 blesti v Chievu, kjer se je prebil med najboljše desetke na škornju.
Očitno je ocenil, da je čas za slovo od Slovenije. »Poslavljam se od reprezentance. V teh letih sem doživel veliko lepih trenutkov, ki ti jih lahko prinese samo igranje za državni grb. Ti bodo ostali za vedno tako kot osebe, s katerimi sem delil to pot. Iz srca se zahvaljujem vsem, ki so bili kakor koli vpleteni v mojo zgodbo, in vsem navijačem za vso podporo. Reprezentanci želim vse najboljše v prihodnosti,« je 26.000 sledilcem na instagramu zapisal Birsa, ki je v 90 nastopih za Slovenijo zbral sedem golov in številne ključne podaje. Poskušal bo iztržiti čim več v preostalih letih klubske kariere – do junija 2021 je vezan na Chievo – in se bolj posvetiti petčlanski družini, v kateri so ob ženi Mateji dva sinova in hčerka.
Birsa je bil najbolje tehnično podkovan as zasedbe Matjaža Keka, ki je spravila na kolena reprezentanci Poljske in Slovaške, v nepozabnem večeru pod mariborsko Kalvarijo pa še Rusijo. Po eni najboljših tekem v zgodovini Slovenije je padel v trans celo tedanji predsednik države Danilo Türk, ki je z balkona južne tribune Ljudskega vrta nagovarjal evforično množico z znamenitimi »šampioni, šampioni«. Biki je tedaj igral kot pravi Birsinho in najprej šokiral navzoče v Bratislavi, mesec zatem je z velemojstrsko podajo z desne strani igrišča – značilno zanj – poslal v ogenj še ruskega krvnika Zlatka Dedića.
Prvi mu je dal priložnost v majici z državnim grbom selektor Brane Oblak 28. februarja 2006 v 74. minuti gostovanja na Cipru, dokončno je izbruhnil v Kekovem mandatu, ko je Mariborčan med Birso in Daliborjem Stevanovićem izbral za desetko prvega. S časovne razdalje je možno oceniti, da je prav Biki postal ena od najboljših klasičnih desetk v zgodovini Slovenije, ki bi jo z obema rokama zgrabil tudi najboljši mož Katančeve zlate generacije Zlatko Zahović.
Naveza Zahović-Birsa bi bila v najboljših letih sanjska tudi za veliko močnejše reprezentance, kot je slovenska. Kdo ve, kaj vse bi lahko dosegel Birsa, če bi razmišljal tako zrelo kot danes že v prehodu iz najstništva. O tem je predlani spregovoril tudi za Delo. »Kaj bi dal, da bi tako zrelo razmišljal že prej! Bil sem mlad in malo zmešan. Hotel sem videti vse. Ni mi bilo pomembno, kam grem, samo to, da igram in zmagujem,« je zatrdil in dodal: »Z miselnostjo, ki me vodi danes, bi več odnesel že od petletne izkušnje v Franciji.« Potem ko je končal staž v mlajših selekcijah Bilja in Primorja, je po odličnem obdobju v Novi Gorici odšel v francoski Sochaux, nato še Auxerre, uveljavil se je v Italiji, kjer je dobro zastopal slovenske barve tudi v majici slovitega Milana. Od leta 2014 blesti v Chievu, kjer se je prebil med najboljše desetke na škornju.
Očitno je ocenil, da je čas za slovo od Slovenije. »Poslavljam se od reprezentance. V teh letih sem doživel veliko lepih trenutkov, ki ti jih lahko prinese samo igranje za državni grb. Ti bodo ostali za vedno tako kot osebe, s katerimi sem delil to pot. Iz srca se zahvaljujem vsem, ki so bili kakor koli vpleteni v mojo zgodbo, in vsem navijačem za vso podporo. Reprezentanci želim vse najboljše v prihodnosti,« je 26.000 sledilcem na instagramu zapisal Birsa, ki je v 90 nastopih za Slovenijo zbral sedem golov in številne ključne podaje. Poskušal bo iztržiti čim več v preostalih letih klubske kariere – do junija 2021 je vezan na Chievo – in se bolj posvetiti petčlanski družini, v kateri so ob ženi Mateji dva sinova in hčerka.
