TRENER
Odloča psihologija vodenja skupine ljudi
Nogometni trener Dejan Grabić se je uveljavil na klopi ljubljanskega Brava. V Spodnji Šiški gojijo tekmovalne ambicije in razvijajo obetavne igralce.
Odpri galerijo
Dejan Grabić ima pri 40 letih jasno začrtano trenersko filozofijo, toda ob tem poudarja, da se nikdar ne bo prenehal učiti. FOTO: Jure Eržen
V slovenskem nogometnem prvenstvu bi težko našli moštvo, ki ima manj tekmovalnih zahtev kot Bravo. Nemara se v tem skriva razlog za uspešno zgodbo najmlajšega med prvoligaši, ki že drugo sezono opozarja nase, ugaja z igro in z uveljavljanjem mladih igralcev, toda le redki v tem vidijo ali prepoznajo več plusov kot minusov. Prav Olimpijina bliskovita menjava kadrov, ki »zmorejo«, z novimi, ki naj bi jo zapeljali na pravi tir, je razgalila eno od težav ljubljanskega nogometa. V vseh kombinacijah ni bil niti enkrat omenjen trener Brava Dejan Grabić. Doslej tudi še nihče od tekmecev ni poskušal zvabiti v svoje vrste nadarjenih fantov NK Bravo.
»Vsak ima svoje načrte. Naj gre za klub ali posameznike. Mislim, da je to ozek pogled, ki ga resda narekuje pritisk rezultata. Toda velja se vprašati, ali bi nekoliko širši pogled prinesel več posamezniku, klubu in nazadnje slovenskemu nogometu. Tu predvsem mislim na reprezentanco, ki je končni izdelek tega, kar ustvarjamo v klubih,« je svoj pogled predstavil Grabić. Bravo bi bil lahko odličen klub za druge, še močnejše. V Ljubljani idealen za Olimpijo, ki je izgubila stik z bazo in z nadarjenimi igralci, ki se vzgajajo v mestnih klubih. Res je, Bravo tudi tekmuje in ne le sodeluje, čeprav ne bo nikoli tako medijsko izpostavljen ali se soočal s težavami s povišanimi toni, zmerljivkami ali neposrednim kazanjem s prstom na krivce.
»Navzven se res zdi, kot da je pri nas vse tako lepo in brez stresov. Ni res, tudi mi tekmujemo, želimo doseči več in predvsem nikomur ni vseeno, če izpademo iz lige. Morda je breme obstanka še večji pritisk kot breme osvajanja lovorik,« je nekdanji obetavni zvezni igralec z bogatimi izkušnjami odkril očem skrito miselno ozadje v klubu, ki deluje nekoliko drugače od drugih – z manj improvizacije in več načrtnega dela, ki ima zglede v podobnih klubih v tujini. V tistih, pri katerih denar ni izključni oblikovalec vizij. »Kdor bo pri Realu, Barceloni ali Bayernu iskal zglede in se ravnal po njih, ne bo imel veliko koristi. To so klubi, pri katerih imajo trenerji na voljo vse najboljše, kar je mogoče,« je bil iskren.
Bravo ima za seboj slabšo jesen od izjemne spomladi – 8. mesto, 22 točk, 18 tekem. Šibki del moštva je bila učinkovitost. »Že dlje imamo rdečo nit in jo poskušamo peljati naprej. Jeseni smo se morali prilagoditi, ker nismo imeli več učinkovitih napadalcev. Igrali smo na drugačen način, a v duhu osnovne zamisli, da smo neposredni, da imamo red in disciplino. V taktičnem smislu moramo zavarovati centralno smer tekmecev. Mislim, da spomladi ne bomo bistveno drugačni. Želimo si, da bi v igralni proces lahko še bolj vključevali igralce, ki jih hočemo razvijati,« dodaja Grabić.
»Ne bi bil rad izkušen in star v tem pogledu, da bi mislil, da že vse znam. Trener se mora vseskozi učiti in sprejemati znanje, ki je neskončno. Imam se za mladega trenerja, nisem pa neizkušen. Vem, kako razmišljam danes in kako sem včeraj,« je predstavil svoje razmišljanje in ga dopolnil z oceno kolegov. »Podrobno spremljam tekmece v naši ligi, predvsem iz strokovnega zornega kota. Zadovoljen sem, ker vidim, da skozi igro tekmecev prepoznavam vlogo trenerjev. To pomeni, da uveljavljajo svoje zamisli in razmišljanje. Večina je prepoznavnih v igri, morda še najbolj Ante Šimundža z Muro, tudi Maribor z Maurom Camoranesijem dobiva rdečo nit, Celje pod Dušanom Kosićem je sploh imelo značilen slog,« je pohvalil kolege. Pri svojem delu in oblikovanju trenerskega jaza je pozoren, kako igralcem prenaša in podaja znanje.
Najpomembnejša je: »Psihologija vodenja skupine ljudi. Kdor je v tem odličen, je vrhunski. To ga razlikuje od dobrih,« je iz trenerskega izhodišča zaokrožil pogled najmlajši trener v 1. SNL. Toda pri 40 letih je že dovolj zrel in izkušen, da ve, kaj govori.
»Vsak ima svoje načrte. Naj gre za klub ali posameznike. Mislim, da je to ozek pogled, ki ga resda narekuje pritisk rezultata. Toda velja se vprašati, ali bi nekoliko širši pogled prinesel več posamezniku, klubu in nazadnje slovenskemu nogometu. Tu predvsem mislim na reprezentanco, ki je končni izdelek tega, kar ustvarjamo v klubih,« je svoj pogled predstavil Grabić. Bravo bi bil lahko odličen klub za druge, še močnejše. V Ljubljani idealen za Olimpijo, ki je izgubila stik z bazo in z nadarjenimi igralci, ki se vzgajajo v mestnih klubih. Res je, Bravo tudi tekmuje in ne le sodeluje, čeprav ne bo nikoli tako medijsko izpostavljen ali se soočal s težavami s povišanimi toni, zmerljivkami ali neposrednim kazanjem s prstom na krivce.
Namesto Olimpijinih brusijo Mariborove upeV igri Brava manjkajo goli, Roko Baturina in Aljoša Matko sta namreč lansko pomlad visoko dvignila letvico. »Ne vem še, kaj bo prinesel zimski prestopni rok. Toda v konici napada bo najbrž igral Rok Kidrič, morda tudi Mustafa Nukić. Martina Kramarića že preusmerjamo v zveznega igralca s št. 8. Nino Žugelj ima nekaj več, Žan Trontelj je izjemno napredoval ...« je Dejan Grabić razmišljal o igralcih Brava, ki brusi Mariborove upe namesto Olimpijinih. Ob 20-letnem Žuglju je Bravu posojen še 19-letni Rok Maher.
»Navzven se res zdi, kot da je pri nas vse tako lepo in brez stresov. Ni res, tudi mi tekmujemo, želimo doseči več in predvsem nikomur ni vseeno, če izpademo iz lige. Morda je breme obstanka še večji pritisk kot breme osvajanja lovorik,« je nekdanji obetavni zvezni igralec z bogatimi izkušnjami odkril očem skrito miselno ozadje v klubu, ki deluje nekoliko drugače od drugih – z manj improvizacije in več načrtnega dela, ki ima zglede v podobnih klubih v tujini. V tistih, pri katerih denar ni izključni oblikovalec vizij. »Kdor bo pri Realu, Barceloni ali Bayernu iskal zglede in se ravnal po njih, ne bo imel veliko koristi. To so klubi, pri katerih imajo trenerji na voljo vse najboljše, kar je mogoče,« je bil iskren.
Kosićevo Celje imelo značilen slog
Bravo ima za seboj slabšo jesen od izjemne spomladi – 8. mesto, 22 točk, 18 tekem. Šibki del moštva je bila učinkovitost. »Že dlje imamo rdečo nit in jo poskušamo peljati naprej. Jeseni smo se morali prilagoditi, ker nismo imeli več učinkovitih napadalcev. Igrali smo na drugačen način, a v duhu osnovne zamisli, da smo neposredni, da imamo red in disciplino. V taktičnem smislu moramo zavarovati centralno smer tekmecev. Mislim, da spomladi ne bomo bistveno drugačni. Želimo si, da bi v igralni proces lahko še bolj vključevali igralce, ki jih hočemo razvijati,« dodaja Grabić.
»Ne bi bil rad izkušen in star v tem pogledu, da bi mislil, da že vse znam. Trener se mora vseskozi učiti in sprejemati znanje, ki je neskončno. Imam se za mladega trenerja, nisem pa neizkušen. Vem, kako razmišljam danes in kako sem včeraj,« je predstavil svoje razmišljanje in ga dopolnil z oceno kolegov. »Podrobno spremljam tekmece v naši ligi, predvsem iz strokovnega zornega kota. Zadovoljen sem, ker vidim, da skozi igro tekmecev prepoznavam vlogo trenerjev. To pomeni, da uveljavljajo svoje zamisli in razmišljanje. Večina je prepoznavnih v igri, morda še najbolj Ante Šimundža z Muro, tudi Maribor z Maurom Camoranesijem dobiva rdečo nit, Celje pod Dušanom Kosićem je sploh imelo značilen slog,« je pohvalil kolege. Pri svojem delu in oblikovanju trenerskega jaza je pozoren, kako igralcem prenaša in podaja znanje.
Najpomembnejša je: »Psihologija vodenja skupine ljudi. Kdor je v tem odličen, je vrhunski. To ga razlikuje od dobrih,« je iz trenerskega izhodišča zaokrožil pogled najmlajši trener v 1. SNL. Toda pri 40 letih je že dovolj zrel in izkušen, da ve, kaj govori.
