Odpoved klasikam edina Pogijeva možnost, da užene Vingegaarda
Dve rumeni majici, dve 2. mesti, štiri bele majice najboljšega mladega kolesarja in 11 etapnih zmag. To je imenitna bilanca Tadeja Pogačarja (UAE) po štirih nastopih na Touru. Letošnji je bil spektakularen in nabit s čustvi, ki jih 24-letnik s Klanca pri Komendi ni brzdal, ko je piko na i postavil z zmago v sobotni 20. etapi. Številka ena na svetu pa težko skriva, da ga pekli stanje na drugi stopnički na dirki vseh dirk, na katero ga je drugič zapored potisnil Jonas Vingegaard (Jumbo Visma).
»Zlomili so me le na vzponu na Marie Blanque v 5. etapi, ker je bil Jonas precej boljši od mene, poskušali so me povsem zlomiti naslednji dan, vendar sem dobil etapo. Po tem sem zlomil samega sebe, nihče drug me ni. Šlo je le za moje slabo počutje,« je Pogačar, kmalu po tem, ko je na Le Marksteinu v Alzaciji za zmago v zadnji gorski etapi v sprintu ugnal Felixa Galla (Ag2r) in Vingegaarda, začel sprehod skozi ključne trenutke 110. dirke po Franciji.
Ta je bila v boju za rumeno majico tako kot lani dvoboj med njim in njegovim velikim danskim rivalom. Dva tedna se je Tour napovedoval kot eden od najbolj napetih in izenačenih po zgodovinski zmagi Grega Lemonda osem sekund pred Laurentom Fignonom leta 1989, saj je Pogačar po 15. etapi za Vingegaardom zaostajal 10 sekund.
Pogačar napadal na Elizejskih poljanah
Zadnji dan Toura je odločal le še o prestižni zmagi na sklepni 21. etapi, saj so bile vse trofejne majice že razdeljene – rumena za zmago v skupnem seštevku Jonasu Vingegaardu, zelena najboljšega sprinterja Jasperju Philipsnu (Alpecin Deceuninck), pikčasta kralja gora Giuliu Cicconeju (Lidl Trek) in bela najboljšega mladega kolesarja Tadeju Pogačarju. Kljub temu Pogi ni mogel iz svoje dirkaške proge, poskusil je s pobegom na Elizejskih poljanah, na koncu pa je pripravil sprint moštvenemu kolegu Matteu Trentinu. Vendar je vse najboljše sprinterje presenetil Belgijec Jordi Meeus (Bora-Hansgrohe).
Sledil je Slovenčev zlom v Alpah, Vingegaardova vesoljska vožnja na čas, na kateri je v le 22,4 km pridobil 1:38 proti najnevarnejšemu tekmecu, nato kraljevska etapa in najslabši Pogačarjev dan na kolesu, odkar je leta 2019 postal profesionalec. V kalvariji na Col de la Loze je izgubil več kot pet minut. Tour 2023 se je končal z razliko 7:29 med prvima kolesarjema, največjo po letu 2014, ko je Vincenzo Nibali Jean-Christopha Perauda premagal za 7:37.
Usodna Belgija
To ne odraža kakovostne razlike med hladnim Dancem, ki tudi z drugo zmago ni pretirano ogrel navijaških src, in Slovencem, ki je požel levji delež podpore ob trasi, ko je zmagoval in ko je kazal ranljivo plat. Ahilova peta je bila njegovo zlomljeno levo zapestje na dirki Liege–Bastogne–Liege natanko tri mesece pred koncem Toura.
»Zdravniki so mi dejali, da bom moral do konca Toura nositi opornico. Bil sem zelo vesel, da sem jo lahko snel na začetku dirke, in zelo sem ponosen, da sem na koncu na 2. mestu,« Pogačar razmišlja, da je letošnji Tour bržkone izgubil ob padcu na belgijskih cestah. Po njem pet tednov ni smel na kolo, le dobra dva tedna višinskih priprav sta bila, kot se je izkazalo, premalo, da bi tri tedne bil neizprosen boj z Vingegaardom. Ta se je brez motenj za Tour praktično začel pripravljati že po koncu lanskega.
Tako bo tudi prihodnje leto, tako da bržkone ne bo dovolj, če bodo v Pogačarjevem taboru 2. mesto pripisali zgolj poškodbi. Bržkone bodo morali za vrnitev na elizejski prestol žrtvovati katere druge izzive, ob katerih Pogačar uživa in navdušuje – letos je slavil že 16 zmag, med drugim na enodnevnih dirkah po Flandriji, Valonska puščica in Amstel Gold.
Vingegaard napovedal prihod na Vuelto
»Edina Pogačarjeva možnost, da premaga Vingegaarda, je, da se osredotoči na Tour in se odpove klasičnim dirkam. Že marca bi se moral pripravljati na dolgih klancih, kakršni odločajo na tritedenskih preizkušnjah. Za razliko od skoraj vseh drugih bi bila za Pogačarja prava pot na Tour lahko nastop na Giru. Pogačar je eden od redkih, morda edini poleg Vingegaarda, ki bi lahko obe dirki odpeljal na vrhunski ravni. To bi lahko bila zamisel za leto 2024,« je alternativno pot z novim izzivom v kolumni za Gazzetto dello Sport ponudil nekdanji italijanski profesionalec Davide Cassani.
»Z 90-odstotno gotovostjo lahko rečem, da se bom prihodnje leto vrnil na Tour in spet poskusil zmagati,« Pogačar napoveduje še eno revanšo Vingegaardu, ki je presenetil z najavo, da bo konec avgusta sokapetan Jumba Visme na Vuelti skupaj s Primožem Rogličem.
Pogija bomo prihodnje leto v Italiji videli, če bo šel na Giro ali ne, saj se bo 111. dirka po Franciji 29. junija 2024 začela v Firencah in se zaradi olimpijskih iger namesto v Parizu končala v Nici. Preden se je tokrat poslovil od francoske prestolnice, je sporočil obetavno novico za slovenskega selektorja Uroša Murna – velika verjetnost je, da bo 6. avgusta nastopil na cestni dirki SP v Glasgowu.
