Odpovedovali so pohode, Šmarna gora pa polna

Na današnji dan bo marsikaj, kar je bilo v zadnjih šestih tednih za močno zaklenjenimi vrati, spet oživelo. Tudi nekatera športna igrišča kažejo znamenja prepoznavnega utripa, čeprav ga najbrž ni, ki se ne bi zavedal, da je do končnega cilja tako na ljubiteljsko-rekreativni ravni kot tudi pod veličastnimi žarometi razprodanih aren še zelo dolga pot. O tem smo se pogovarjali z zelo razgledanim in izkušenim slovenskim športnim delavcem Tomom Levovnikom.

Kako se vi, ki ste domala vse življenje v športu, ozirate k zadnjim tednom ter tudi k temu pričakovanemu prehodu na drugačen vsakdan, ko vendarle spet oživljajo panoge ali že povsod po Evropi bolj konkretno razmišljajo o tekmovalnih sporedih poletja, jeseni in zime?
»Najpomembneje od vsega je, da smo se pravočasno zavedli razsežnosti svetovne pandemije in temu primerno ukrepali. Tudi zdaj sem prepričan, da racionalni ljudje ne silijo pretirano hitro z zasukom in vrnitvijo k tistemu, česar smo bili vajeni pred letošnjim marcem. Zabava je zabava, toda zdravje je zdravje, mar ne? Res pa je poglavitna nit poslanstva športa njegov socialni značaj, zato je povsem razumljivo, da je bilo vse to dogajanje zadnjih šestih tednov iz športnega zornega kota pravi šok. Tudi za Slovenijo, za katero vemo, kakšno povezovalno in prepoznavno moč je vedno imel v njej šport.«

Zdaj je pri večini panog napočil čas za prehod v poletno obdobje – kaj pričakujete?
»Za zdaj najbolj pogrešam skupna pravila, lahko jim rečemo tudi navodila, za ves športni svet. Tu bi vidnejša vloga kot doslej morala pripadati vodilnim športnim organizacijam po svetu in tako tudi pri nas. Denimo Mednarodnemu olimpijskemu komiteju, posledično tudi OKS ali resornemu ministrstvu. Pri slednjem sem komaj v zadnjem tednu ali dveh zasledil kakšno navodilo, kako ravnati na področju športa. Globalno pa seveda navodila – kako tekmovati ali se ljubiteljsko za svoje veselje ukvarjati s športom – mora ponuditi MOK na trdnem temelju ocene medicinske stroke. Bolj jasno bi morali svetu predstaviti nadomestne ali začasne rešitve.

Pri tem moram pohvaliti delovanje evropske nogometne zveze Uefe – četudi vsi dobro vemo, kakšen posel je na stari celini nogomet, je vodstvo te organizacije prvo in zelo jasno nastopilo s smernicami najbolj odmevnih ligaških tekmovanj, premaknilo svoje evropsko prvenstvo v naslednje leto, za njim pa še druga tekmovanja pod svojo streho. Izziv bližnje prihodnosti bo vsekakor, zlasti v primeru najbogatejših športnih panog, obdržati ligaška tekmovanja, omogočiti pretok kapitala in skrbeti za zanimanje v javnosti, pa četudi očitno še nekaj časa na tribunah ne bo gledalcev.«

Kaj pa področje športa, ki mu pripisujemo bolj ljubiteljski pristop posameznika za dobro počutje, zdravje in jasno tudi druženje v dragocenih urah prostega časa?
»No, prav pri tem sem doslej pogrešal bolj jasna navodila odgovornih institucij. Ne vem, ampak to, da bi lahko igrali tenis ali golf, ne bi pa se smeli ukvarjati s kakšno drugo panogo na prostem, se mi zdi zelo sporno. Če bi se ozrli k številu ljudi, ki so vpleteni v neko ukvarjanje, je zelo težko potegniti črto med bolj in manj tveganim početjem. Pomislite, od sredine marca smo odpovedovali množične poti, sočasno pa so bile poti na Šmarno goro ali po Pohorju – in kajpak še povsod drugod po Sloveniji – polne sprehajalcev, pohodnikov, planincev. Zato je delitev po panogah, vsaj glede rekreativnega področja, kar krivična.«

V vrhunskem športu takšnih delitev doslej ni bilo opaziti?
»Niti ne. Tako najbogatejše profesionalne lige v Severni Ameriki kot tudi tiste panoge po drugih celinah, ki izjemno privlačijo pozornost javnosti in pokroviteljev, denimo nogomet, tenis, formula 1 itn., ne hitijo z odločitvami. Resda med seboj niso kaj prida usklajeni, toda vsaj nihče na zunaj ne zganja živčnosti. Dejansko šampioni najvišje ravni iz dneva v dan javnosti s svojim vedenjem razkrivajo vrednote skrbi za zdravje, družinskega vsakdana, potrpežljivosti v teh dneh. Vrhunski šport je zelo odmeven, zato se nenehno suče okrog zaslužka, pogosto tudi za vsako ceno in pri tem lahko nastane težava nove tekmovalne sezone.«

Kako pa gledate na tekmovalno raven mlajših starostnih razredov ali šport invalidov in paraplegikov?
»To je sploh v teh tednih izjemno zapletena zgodba. Gre pač za strogo vodene dejavnosti v trimskih kabinetih oziroma sodobnih fitnesih, bazenih, skupnih prostorih. Pa če še pomislite, da poldrugi mesec marsikdo ljubosumno ohranja svoj vrtiček. Najsi gre za otroke ali invalide: to so skupine ljudi, ki res potrebujejo gibanje. In prvim je bilo poleg tega treba od prvega dne dopovedovati, da še ni napočil čas počitnic, le posebne razmere so nastale. Pri vseh, ki ste jih omenili, moramo biti resnično posebno pozorni, tu dejansko pripada pomembna vloga Olimpijskemu komiteju Slovenije in ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport.«

Ste se na poti športne pedagogike in trenerskega dela, ko ste denimo sodelovali pri gradnji izjemnega slovenskega smučarskega projekta pred dobrimi štirimi desetletji, srečevali z vsaj delno podobnimi ugankami, kako v posebnih razmerah omogočiti vadbo?
»Veste, da ko sem prišel leta 1974 k Tonetu Vogrincu in sva začela sodelovati pri vzponu slovenskega alpskega smučanja, sva se že zelo resno pogovarjala tudi o pomembnosti individualnih programov. Jasno, stanja ob ukrepih proti širitvi virusa ni mogoče enačiti z običajnimi razmerami, a dejansko sva takrat razmišljala, kako pomembno je ohraniti temeljno pripravljenost tudi takrat, ko nismo vsi skupaj. Nemogoče je v vrhunskem športu vse predvidevati, toda tudi posamična vadba je zelo pomagala Bojanu Križaju, Roku Petroviču in drugim, da so dosegli najvišjo tekmovalno raven. Zato bi tudi zdaj snel klobuk pred športnimi pedagogi, ki se na daljavo trudijo z otroki, da se bodo ti v dobri kondiciji vrnili v šolske klopi, telovadnice in na igrišča.«

Kako pa si zdaj po vsem skupaj, kar se je zgodilo, pri nas predstavljate vrnitev ligaških tekmovanj in sploh nove sezone od poletja in jeseni naprej?
»Najprej bi morali jasno določiti, kdo pripada profesionalnemu športu. Pri nas je, žal, preveč tistih, ki nimajo niti jasnega statusa niti socialne varnosti. Obenem je v državi zelo malo podjetij s strategijo načrtnega vlaganja v šport. To se ne nazadnje pozna tudi pri ligah, kjer prepogosto ugibamo, komu zdaj tu zares pripada profesionalni status. Nogomet ima to še najbolj jasno določeno, prav zaradi površnosti pa potem razpadejo posamezni klubski projekti, kot so bili v zadnjih letih prav nogometna in košarkarska Olimpija, rokometna zgodba Hrpelje-Kozina in podobni.


Na nasprotni strani se potem pojavljajo številne nejasnosti. V zadnji zimi, dveh me navdušuje vzpon naših smučarskih tekačic, potem pa sem pred časom slišal, da se jim zatika z izvedbo programa, za katerega imajo le 30.000 evrov za sezono?! Hkrati je izguba preloženih poletov v Planici ocenjena na 1,1 milijona evrov. To me dejansko preseneča. Pri vsem pogrešam temeljno delitev, kakor imajo denimo urejeno v Italiji, na profesionalni in amaterski šport.«