Odšel legendarni Ćiro: prvi Bosanec, ki je premagal Slovence v smučanju

Dva dni pred 88. rojstnim dnem je zapustil nogometno družino eden najbolj markantnih trenerjev v zgodovini čudovite igre z žogo na območju nekdanje Jugoslavije. Miroslav Blažević je pustil neizbrisljiv pečat v hrvaškem nogometu, zapisi novinarjev, prijateljev, znancev in navijačev po smrti Travničana pa razkrivajo njegovo veličino tudi v očeh širše evropske skupnosti.

Blažević je izgubil boj z zahrbtno boleznijo, ki ga je drugič napadla leta 2019 – prvo bitko z njo je dobil leta 2011 –, njegovo zdravje pa je šlo posebej navzdol v zadnjih mesecih, ko je večkrat priznal, da se veseli vsakega dne, ki mu bo podarjen.

Navdušil Prekmurce

Njegov CV sta zaznamovala dva podviga: leta 1982 je na klopi zagrebškega Dinama osvojil naslov prvaka Jugoslavije in prekinil 24-letno sušo kluba. Prizori z belim šalom okrog njegovega vratu so nepozabni. »Trener vseh trenerjev« je postal leta 1998, ko je Hrvaško zavihtel do tretjega mesta na mundialu 1998 v Franciji. »Vsi smo se učili od njega,« je priznal Robert Prosinečki, ki ga je Blažević iz Dinama poslal v Crveno zvezdo z besedami, da bo »pojedel svojo trenersko diplomo, če bo ta fant kdaj postal nogometaš« …

Karizmatični »šovmen« iz Travnika v srednji Bosni nikogar ni pustil ravnodušnega. Poznali smo ga pod vzdevkom Ćiro, ki ga je dobil – kljub negodovanju matere – že v otroštvu po liku iz lutkovne predstave, ki je imel podobno govorno napako kot Blažević. Spisal je tipično zgodbo o uspehu fanta iz revnega okolja. Rodil se je kot najmlajši, osmi otrok in hitro izgubil po enega brata in sestro, ki ju je vzela španska gripa. Več kot 60 let je bil poročen s soprogo Zdenko in vzgojil sina Miroslava ml. ter hčeri Barbaro in Catherine.

Trdil je, da je boljši trener od Fabia Capella (»Če bi se Capello in Mourinho rodila v Travniku, ne bi prišla dlje kot do sosednje vasi!«) in največji »mangup« med »mangupi«. Vselej je vedel, kaj mora reči, zato so mu mediji jedli z roke, do smrti pokojnega hrvaškega predsednika Franja Tuđmana pa je užival tudi neomejeno zaščito tamkajšnje politike. Za Tuđmana bi dal vse (in obratno), z njegovim naslednikom Ivom Sanaderjem se je hitro sprl. Med 2. svetovno vojno je izgubil brata Anta in Joza, ki sta se borila na strani ustašev.

Ćiro je v letih 2003-05 v Varaždinu vpeljal v trenerske vode Zlatka Dalića, tvorca hrvaške nogometne pravljice na mundialih 2018 in 2022. Nase je opozoril tudi v Sloveniji. Leta 2003 ga je zvabil v Mursko Soboto tedanji predsednik Mure s sumljivim slovesom Georg Suban, ki je želel narediti »bum«. Ćiro ob prihodu na štadion v Fazanerijo ni bil navdušen. Potem ko je slišal vzklike množice »Ćiro, majstore!«, je bilo obratno. Tedaj so mu namreč v Zagrebu skandirali »Ćiro, pederu!«

Novembra 2008 je Slovenija v Mariboru s 3:4 izgubila proti BiH, ki jo je vodil prav Blažević. Ćiro je po tekmi pred 12.000 gledalci čestital predsedniku NZS Rudiju Zavrlu, ki je angažiralo selektorja Matjaža Keka in ga podprlo tudi v prelomnih časih, ter napovedal uvrstitev Slovenije v Južno Afriko. Eno leto pozneje je v Ljudskem vrtu padla Rusija …

Dva tedna tudi v zaporu

Svojo modrost je uporabljal na igrišču in ob njem, kjer je nabral dodatne izkušnje tudi v zaporu, v katerem je pristal za dva tedna zaradi podkupovalne afere v Franciji iz časa, ko je vodil Nantes (1988-91).

Pred nekaj tedni je na facebooku objavil fotografijo iz leta 1952 s tekmovanja v smučarskem teku, na katerem je kot član Travnika osvojil prvo mesto in postal, kot je zapisal, »prvi Bosanec, ki je premagal Slovence v smučanju«. Nato bi moral na prvenstvo v Mrkopalj, toda na poti do Gorskega Kotarja ga je v Zagrebu – tam je obiskal sestro – ustavil bivši trener Travnika in ga povabil v Dinamo. Ostalo je zgodovina.