Olimpijski stadion bodo spremenili v muzej

GANGNEUNG – S sklepno slovesnostjo se je včeraj spustil zastor na 23. zimske olimpijske igre v Pjongčangu, katerih celotni proračun je znašal okrog 10 milijard evrov. To je dvakrat več, kot so južnokorejski prireditelji sprva načrtovali, in približno petkrat manj, kot so stale prejšnje ZOI leta 2014 v Sočiju. Ob operativnih stroških so v proračun Pjongčanga, ki ima z okolico vred okrog 40.000 prebivalcev, zajeta tudi sredstva za infrastrukturo, šest od dvanajstih tekmovališč so zgradili povsem na novo.

Arena je bila le začasna

Večina bo poslej samevala, veliko vprašanje je namreč, koliko prizorišč bo še služilo svojemu namenu. Že zaradi velike oddaljenosti je težko verjeti, da bodo odgovorni pri mednarodnih zvezah tukajšnji skakalni center, stadiona za biatlon in tek na smučeh, stezo za bob in sankanje itn. že kmalu uvrstili na koledar tekem za svetovni pokal.

Ker so vedeli, da bi težko še kdaj napolnili Olimpijski stadion (s 35.000 sedeži), na katerem sta bila slovesno odprtje in zaključna slovesnost, so zgradili začasno areno. Po koncu iger jo bodo zmanjšali (za 5000–10.000 gledalcev) in preuredili v nekakšen zgodovinski muzej, ki bo kot spomenik OI 2018.


Z izjemo preizkušenj v hitrostnem drsanju (predvsem na kratkih progah) in, recimo, sobotnem paralelnem veleslalomu, v katerem je – mimogrede – Sangho Lee v polfinalu izločil Slovenca Žana Koširja in osvojil zgodovinsko prvo (srebrno) kolajno na tej prireditvi za Južno Korejo v deskanju na snegu, tukajšnje tekme niso pritegnile prav veliko domačih športnih navdušencev. Toda prireditelji nas prepričujejo, da so bile skorajda vse razprodane. »Vstopnice so se prodajale veliko bolje, kot smo pričakovali,« je večkrat ponovil Sung Baik You, predstavnik za odnose z javnostmi prireditvenega odbora Pjongčang 2018 (POCOG), in navedel nekaj primerov tekem, ki naj bi bile razprodane. Ko mu je ena od japonskih novinark navrgla, da je med ženskim hokejskim dvobojem med Korejo in Švico, ki jo je izpostavil, videla še veliko praznih sedežev, ji je odvrnil, da to še ne pomeni, da gledalcev ni bilo v dvorani. »Lahko da so bili tisti trenutek na hodniku, lahko pa so zaradi kakšnih obveznosti tudi prej zapustili areno,« je poudaril.

Stanovanja bodo prodali

Organizatorji in številni prostovoljci so se sicer trudili po svojih najboljših močeh, dihali so s športniki in igrami, tega pa ni mogoče reči za učitelje smučanja, izposojevalce smučarske in deskarske opreme ter lastnike kavarn in gostiln v Jeongseonu, Jongpjongu, Phoenix Parku in okolici. Zaradi OI so namreč že 20. januarja zaprli vsa smučišča za turiste, prepoved zanje bo veljala skoraj do konca marca, ko se bodo iztekle še paraolimpijske igre. Ljudje, ki živijo od smučarskega turizma, so se od vsega začetka pritoževali nad izgubo dohodka, toda njihovi protesti so ostali neuslišani. Ignorirali naj bi jih tudi domači mediji.
Da so lahko gledalce hitreje dostavili do prizorišč, so od letališča v Seulu zgradili progo za hitri vlak do Gangneunga, kjer sta bila glavna olimpijska in medijska vas. V stanovanjih v visokih stolpnicah, v katerih smo skoraj tri tedne bivali športniki in novinarji z vsega sveta, so bila stikala, tla, mize, omare in drugo pohištvo prekriti s posebno plastiko, da jih ne bi poškodovali. Na to so nas opozarjali tudi napisi ob vhodih, na njih so bile tudi cene za morebitne okvare in poškodbe; po našem odhodu bodo stanovanja ponudili v prodajo.