Omejevanje in pravila: uspelo je tudi Martinu Strelu

Število plavalcev, ki plavajo med britanskim Dovrom in francoskim Calaisom, narašča iz leta v leto. Ožino med junijem in oktobrom zadnje čase vsako leto preplava več kot 250 ljudi. A niso samo oni tisti, ki delajo gnečo v mrzlih vodah kanala med Severnim morjem in Atlantskim oceanom. Po ožini vsak dan pluje po več kot 600 velikih čezoceanskih ladij in približno 200 trajektov, ki redno plujejo med francoskimi, belgijskimi in nizozemskimi pristanišči in angleškimi na drugi strani ožine. Večina ladijskih prevoznikov se že več let zavzema, da bi plavanje po prelivu prepovedali ali strogo regulirali. V Franciji je plavanje čez Rokavski preliv formalno že 24 let prepovedano, zato plavalci svoj podvig od takrat začenjajo v Veliki Britaniji, saj Francija dopušča le prihode. A v Franciji že več let resno razmišljajo, da bi prepovedali tudi to, saj naj bi bilo plavanje po tako prometnem delu morja prenevarno.

Nadzor in žrtve

Zaradi nevarnosti plavanja čez kanal je tovrstno početje že več kot devetdeset let nadzorovano. To že od leta 1927 počne Združenje plavanja čez kanal (Channel Swimming Association – CSA), ki je sprva skrbelo samo za uradno potrditev dosežka in meritev časa, v zadnjih desetletjih pa so sprejeli še dosti bolj strožja pravila. Tako se morajo vsi, ki želijo biti vpisani v uradne knjige plavalcev čez preliv, registrirati oziroma včlaniti v CSA, plačati članarino in pristojbino, oboje znaša približno 100 evrov, potem morajo najeti še CSA-jevega pilota, ki s čolnom oziroma ladjico spremlja vsakega plavalca, beleži čas in je ves čas na voljo plavalcu in njegovi spremljevalni ekipi. Le tako mu CSA uradno prizna dosežek, da je preplaval Angleški kanal.

Predpisana je tudi plavalna obleka, po pravilih CSA so dovoljene za ženske samo klasične enodelne kopalke brez rokavov in pokritih noga, prav tako so za moške dovoljene samo klasične kopalke, plavalec pa mora imeti še dve svetilki, če starta ponoči. Plavalna kapa, prav tako kot kopalke, ne sme imeti nobenega ogrevalnega telesa. Ko pride na nasprotno, francosko obalo, mora plavalec stopiti iz morja, se dotakniti brega ali klifa, če pa hoče plavati še nazaj v Anglijo, se nemudoma vrniti v morje.

Tako kot vsak ekstremen šport je tudi plavanje čez Rokavski preliv zahtevalo žrtve. Prvi je med plavanjem sredi kanala umrl Španec Rodriguez de Lara leta 1926, zadnji, deseti po vrsti, pa je bil pred dvema letoma Douglas Waymark iz Velike Britanije, ki mu je sredi kanala postalo slabo, zato so ga s helikopterjem prepeljali v bolnišnico, kjer je pozneje umrl. Waymark je sodeloval na ekstremnem triatlonu Enduroman Arch2Arc in je prejšnji dan že pretekel več kot 130 kilometrov od Marble Archa v Londonu do Doverja.

Prva sta bila Makedonca

Med dolžinskimi plavalci iz nekdanje Jugoslavije je vsekakor največ pozornosti pred 60 leti požel Makedonec iz Struge Niko Nestor, ki mu je kot prvemu iz tedanje Jugoslavije uspelo preplavati Angleški kanal. Nekateri svetovni mediji so takrat govorili o prvem plavalcu izza železne zavese, ki mu je uspel ta podvig.

Zanimivo je, da je bila prva ženska iz nekdanje Jugoslavije, ki je premagala vode La Mancha, prav tako Makedonka, Atina Bojadži, ki ji je to uspelo deset let po rojaku Nestorju. Prvi Srb, ki je preplaval kanal, je bil Saša Đorđević iz Niša, doslej so se z vodami Rokavskega preliva uspešno kosali trije Hrvatje, legendarni Veljko Rogošić kot prvi, za njim pa še Toni Pavačić Donkić in Dina Levačić kot prva Hrvatica.

Slovensko čast je doslej kot edini uspešno obranil Martin Strel leta 1997, ko je za svoj dosežek potreboval nekaj več kot 16 ur.