KOŠARKA
Omić misli na Budućnost in čaka, da se KZS odloči
Z Alenom Omićem v stranski vlogi je Budućnost klonila v Novem mestu. Košarkar s slovenskim potnim listom zavzeto trenira in čaka svoje minute.
Odpri galerijo
Alen Omić na gostovanju v Novem mestu FOTO: Drago Perko
NOVO MESTO – Slovenija že od leta 2013 nima kluba v košarkarski evroligi. Tolažimo se s tem, da v njej nastopa nekaj naših igralcev, reprezentantov. Med njimi tudi Alen Omić, ki uspešno brani barve podgoriške Budućnosti. Z njim smo si v roke segli na božični večer, ura je odbila devet, Alen pa je zapuščal Novo mesto, kjer je Krka v 12. krogu lige ABA z 69:64 šokirala Budućnost. Krka je odigrala brez bele zastave, domačini so prednjačili pri skoku v napadu.
»Pripravljali smo se na to, nismo pa pričakovali, da nas bodo ob tako visokih igralcih, kot jih imamo, celo preskakali!« je Alen obžaloval četrti poraz v letošnji ligi ABA, sicer pa drugi zaporedni – teden prej se je Budućnost opekla tudi proti Ciboni. Alen se v Novem mestu ni naigral, dobil je le nekaj več kot osem minut. »Jaz sem tu, da delam in treniram, trener pa odloča, kdaj in koliko igram. To ni moje delo,« je precej mirno komentiral skromno minutažo na gostovanju na Dolenjskem.
Trener Aleksandar Džikić je po tekmi celo priznal, da je kar malo pozabil na Alena oziroma da se je odločil, kot se pač je. Sicer se Alenu res ni treba pritoževati, v regionalni ligi igra po 18 minut, 6,6 točke in 5,4 skoka beleži, v evroligi igra še nekoliko več, po dobrih 21 minut na srečanje. V tem času dosega po 9,1 točke in zbere 5,1 skoka. Tekem je dovolj – za vse.
»Danes si doma, jutri v Turčiji, tretji dan v Novem mestu. Včasih ne veš, katera tekma je na sporedu. Ritem je naporen, smo skoraj več v letalu kot v dvorani,« razmišlja Alen. Želi si, da bi se ekipa konsolidirala in začela zmagovati v regiji. »Vse nam je jasno, da imamo zahtevnejše tekme v evroligi. A če bomo v novi sezoni spet želeli v to najboljše tekmovanje v Evropi, bomo morali začeti zmagovati v ligi ABA. Drugače ne bo šlo. Polfinale bo hitro tu,« zrelo opozarja Omić.
Alen je zagotovo igralec, ki bi moral ob takih predispozicijah in sposobnostih igrati za eno od državnih reprezentanc. Pa ga že več kot dve leti ni v dresu Slovenije. Prednost so dobili drugi, v času evropskega prvenstva na primer Anthony Randolph. Poteza selektorja Igorja Kokoškova je prinesla rezultat. Zlata kolajna je lep spomin, realnost pa nekaj drugega. Žal se nadaljuje pingpong Košarkarske zveze Slovenije in Omića. Zveza bi ga imela, a mu ne more zagotoviti mesta v ekipi, Alen bi, a ne želi biti nekdo, ki bi ga poklicali le takrat, ko bi ga potrebovali. Trpi pa izbrana vrsta, ki bi z Omićem v ekipi danes verjetno še vedno računala na uspeh v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo na Kitajskem. Brez Alena ni šlo ...
»S selektorjem Radom Trifunovićem se slišiva, zveza pa se še ni odločila, kaj bi rada. Ne bom se mešal v to, naj se odločijo. Moje misli so pri Budućnosti in dobrih igrah za ta klub!« odločno doda in pohvali klub iz Podgorice, da je izvrstno organiziran, edina skrb košarkarjev pa dobro delo in tekme.
Alen Omić na gostovanju v Novem mestu FOTO: Drago Perko
»Pripravljali smo se na to, nismo pa pričakovali, da nas bodo ob tako visokih igralcih, kot jih imamo, celo preskakali!« je Alen obžaloval četrti poraz v letošnji ligi ABA, sicer pa drugi zaporedni – teden prej se je Budućnost opekla tudi proti Ciboni. Alen se v Novem mestu ni naigral, dobil je le nekaj več kot osem minut. »Jaz sem tu, da delam in treniram, trener pa odloča, kdaj in koliko igram. To ni moje delo,« je precej mirno komentiral skromno minutažo na gostovanju na Dolenjskem.
Trener Aleksandar Džikić je po tekmi celo priznal, da je kar malo pozabil na Alena oziroma da se je odločil, kot se pač je. Sicer se Alenu res ni treba pritoževati, v regionalni ligi igra po 18 minut, 6,6 točke in 5,4 skoka beleži, v evroligi igra še nekoliko več, po dobrih 21 minut na srečanje. V tem času dosega po 9,1 točke in zbere 5,1 skoka. Tekem je dovolj – za vse.
»Danes si doma, jutri v Turčiji, tretji dan v Novem mestu. Včasih ne veš, katera tekma je na sporedu. Ritem je naporen, smo skoraj več v letalu kot v dvorani,« razmišlja Alen. Želi si, da bi se ekipa konsolidirala in začela zmagovati v regiji. »Vse nam je jasno, da imamo zahtevnejše tekme v evroligi. A če bomo v novi sezoni spet želeli v to najboljše tekmovanje v Evropi, bomo morali začeti zmagovati v ligi ABA. Drugače ne bo šlo. Polfinale bo hitro tu,« zrelo opozarja Omić.
V stiku s selektorjem
Alen je zagotovo igralec, ki bi moral ob takih predispozicijah in sposobnostih igrati za eno od državnih reprezentanc. Pa ga že več kot dve leti ni v dresu Slovenije. Prednost so dobili drugi, v času evropskega prvenstva na primer Anthony Randolph. Poteza selektorja Igorja Kokoškova je prinesla rezultat. Zlata kolajna je lep spomin, realnost pa nekaj drugega. Žal se nadaljuje pingpong Košarkarske zveze Slovenije in Omića. Zveza bi ga imela, a mu ne more zagotoviti mesta v ekipi, Alen bi, a ne želi biti nekdo, ki bi ga poklicali le takrat, ko bi ga potrebovali. Trpi pa izbrana vrsta, ki bi z Omićem v ekipi danes verjetno še vedno računala na uspeh v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo na Kitajskem. Brez Alena ni šlo ...
Maja bo očkaZa Alena so v Novem mestu navijali prijatelji iz Črnomlja, oče in njegova boljša polovica. Zaupal nam je, da bo maja 2019 postal očka, tokrat bo dobil sina.
»S selektorjem Radom Trifunovićem se slišiva, zveza pa se še ni odločila, kaj bi rada. Ne bom se mešal v to, naj se odločijo. Moje misli so pri Budućnosti in dobrih igrah za ta klub!« odločno doda in pohvali klub iz Podgorice, da je izvrstno organiziran, edina skrb košarkarjev pa dobro delo in tekme.
