Orjak skozi trnje do odrešitve

Judoist Vito Dragič je na sredozemskih igrah v alžirskem Oranu v finalu kategorije nad 100 kg z vazarijem premagal Alžirca Mohameda Sofianea Belreka in Sloveniji pribojeval zlato odličje. Športna pot 29-letnika iz Slovenske Bistrice pa je prav posebna, lani je med drugim zelo resno razmišljal, da bi končal tekmovalno kariero.

Kako bi zdaj v besedah podoživeli svojo pot do najbolj žlahtnega sredozemskega odličja?

»Najtežji tekmec na poti do zlata je bil Turek Munir Ertug. Predvsem zato, ker zaradi Mihaela Žganka, ki zdaj nastopa za Turčijo, veliko treniramo skupaj, dosti časa sem s turško reprezentanco. Resnično je težko zmagati, če oba poznava vse poteze drugega. Kar zadeva moč, pa je bil Alžirec zelo krepak, poleg tega je svoje odigral tudi pritisk dvorane. A pričakoval sem, da bo na koncu popustil, tudi s trenerjem Gregorjem Brodom sva načrtovala bolj ali manj boj z njegovo levo roko, z njo je vseskozi napadal. Poleg tega je uporabljal tudi umazane prijeme, zvijal je prste. A ne smeš pustiti, da te to preseneti. Ko se je Alžirec v zadnjih sekundah odpiral in je vedno napadal na enak način, sem ga lahko presenetil in hvala bogu je po metu prišla točka za zmago.«

Navdušila je vaša taktična zrelost med celotnim finalnim bojem, vse je bilo izpiljeno do potankosti.

»Vse smo pričakovali in načrtovali že pred bojem, da tokrat res ne bi storil napake. V zadnjih letih po operacijah se mi je na tatamiju pripetilo dosti napak, sredozemske igre sem želel oddelati brez spodrsljajev.«

Ste na točki zasuka v karieri, v zadnjih letih vam ni šlo vse gladko, tako zdravstveno kot po rezultatih.

»Gotovo to pomeni ponoven dvig samozavesti, lani sem res bil na prelomnici, da bi prenehal z judom. Zdaj sem se hvala bogu vrnil. Šel bom z glavo naprej s turnirja na turnir, upam, da bo še več tako dobrih bojev. Sploh z vidika metov kot zadnji za sredozemsko zlato odličje, uvodni dve soočenji na tatamiju sta bili bolj taktične narave. Na koncu pa tako ali tako šteje le zmaga, ni pomembno, na kakšen način. Upam, da bom tudi na naslednjih tekmah, te so tudi kvalifikacijske za olimpijske igre v Parizu, nanizal takšne rezultate in da me bo še bolj potegnilo v srž zadeve. Kvalifikacije so se začele pretekli konec tedna in zdaj je treba dve leti držati stalnico z dobrimi rezultati. Žal sredozemske igre rezultatsko ničesar ne prispevajo k temu, a ta uspeh je zame spodbuda za naprej.«

Kakšne operacije ste morali prestati?

»Kar dosti jih je bilo. Na desnem kolenu sem imel tri operativne posege, na levem štiri, pa na rami, vse v obdobju osmih let. S tem sem se nekako dosti lovil, še vedno nisem povsem zdrav. Tu so teža, obrabe, tudi rosno mlad nisem več za ta šport. A se trudim, hvala bogu sem tudi sam fizioterapevt, imam tudi kolege, ki so vsi fizioterapevti, smo dobri prijatelji in vedno pomagajo, kar mi olajšuje kariero.«

Kaj vas letos še čaka od velikih tekmovanj, na katerih boste lovili mesta čim bližje vrhu?

»Svetovno prvenstvo v Taškentu je še pred menoj, drugače bodo tu turnirji za veliko nagrado, grand slam. Ko se bom vrnil domov, bom šel takoj v Budimpešto na tekmo za grand slam, če ne bo, ko se bom ohladil od bojev v Oranu, kakšnih večjih bolečin. Potem bo čez dobre tri tedne v Zagrebu še velika nagrada, v avgustu pa bo malo prostega urnika za priprave v Izoli. Nato bo konec septembra oziroma v začetku oktobra že svetovno prvenstvo v Uzbekistanu. Seveda so vsak mesec tudi tekmovanja za grand prix, a tukaj se tudi v dogovoru s klubom po programu odločamo, kam bomo šli.«