Oster v vijoličnem in zeleno-belem

Branko Šarenac je eden od tistih igralcev, ki so povezovali in hkrati podžigali strasti navijačev nogometašev Maribora in Olimpije. Brezkompromisni branilec je v 70. in 80. letih igral za oba največja slovenska kluba. Najprej se je uveljavil v metropoli Štajerske (1975–78), po eni sezoni v Osijeku se je preselil k Olimpiji (1979–84), zadnjih pet sezon poklicne nogometne poti je spet nosil vijolični dres. Vojvodinec iz Bačke Novog sela je v mestu ob Dravi spoznal ljubezen svojega življenja in našel nov dom.

»Z navijači in kolegi nisem imel težav zaradi igranja za največja rivala, čeprav tega ne pozabijo, zato me še vedno občasno zbadajo zaradi tega. Ker sem prilagodljiv, sem se povsod imel lepo, tudi v Ljubljani,« se namuzne danes 64-letni Šarenac. Kot postavni mladenič je med šolanjem na vojaški gimnaziji v Beogradu iskal svoj prostor pod nogometnim soncem v mladih selekcijah Partizana. Med člani se je začel uveljavljati v vrstah jugoslovanskega drugoligaša Bačke iz Bačke Palanke, kjer je bil trener Zorko Hlavač. Ta je kmalu dobil vabilo iz Maribora in s sabo je odpeljal Šarenca. Za Mariborom je sledil izziv v Osijeku, ki se je končal ekspresno zaradi dolgov in nesoglasij.

»Miloš Šoškić me je nato prepričal, da sem prišel v Olimpijo. Vmes sem odslužil vojaški rok v Zagrebu, kjer sem pozdravil poškodbo gležnja. Za Bežigradom je bil trener Nedeljko Gugolj, imeli smo izjemno ekipo z Dalanovićem, bratoma Ameršek, Domadenikom, Voljčem, Petrovićem, Iskro …« našteje Šaro, ki je bil na položaju prednjega centerhalfa oster kot britev: »Ja, igral sem ostro, moško, a nikoli z namero, da poškodujem nasprotnika. Seveda sem si nabral lepo število kartonov, a takšen je pač bil moj slog igre.« Po epizodi v Olimpiji je prejel vabilo trenerskega dvojca Hlavač-Vojislav Simeunović za vrnitev v mesto ob Dravi. »Zorka in Simketa smo oklicali za dvojec brez krmarja,« se spominja zbadljivk na račun šefov.
 

Usodna zaušnica sodniku

Profesionalno kariero je končal pri 33 letih in se kot mnogi kolegi odpravil zaslužit še nekaj šilingov k nižjeligašem v Avstrijo. »To je bila dobro plačana rekreacija, zato sem zdržal devet sezon.«

Sledila je privlačna ponudba za trenersko delo, ko ga je Bojan Prašnikar vzel za pomočnika na klopi Maribora. A incident iz leta 1997, ko je primazal zaušnico sodniku Darku Horvatu, je odločilno pripomogel, da se je njegova trenerska pot predčasno končala. »Na tekmi z Muro v Ljudskem vrtu nas je sodnik Horvat oškodoval, kar me je zelo razburilo. Padale so težke besede, dokončno me je sprovociral, ko mi je dejal, da naj ga kar počakam po tekmi. Pričakal sem ga takoj po zadnjem pisku še ob igrišču, mu primazal klofuto in vsega je bilo konec. To so posnele tudi TV-kamere, tako da mi res ni bilo pomoči,« se je sprijaznil Šaro, ki je dobil petletno prepoved udejstvovanja v nogometu.

»Horvatu sem se opravičil, razumel je, da mi je počil film, ostala sva v korektnih odnosih. Na skrajšanje kazni nisem mogel računati, zato sem se ohladil glede trenerskega dela, čeprav sem vodil treninge Pohorja iz Ruš. A so me nekateri kolegi zatožili pri Nogometni zvezi Slovenije, pa so bile spet težave. Sam pravim, da ljudem ni treba nagajati, če jim že nočeš ali ne moreš pomagati,« pristavi Šarenac. Zato je kupil kmetijo v Brestanici, kjer je najprej redil piščance, nato pa sta se z ženo odločila za gostinstvo, kar družabnemu možakarju s smislom za žar še kako ustreza.