Ostrostrelec vztrajno čaka na raj: Šiljak danes praznuje abrahama
Ermina Šiljaka je Abraham ujel v Grčiji v Solunu, kamor ga je »na pomoč« za zaključni del prvenstva poklicalo petouvrščeno moštvo Aris. Nekoč je današnji slavljenec igral v Grčiji pri atenskem Panioniosu. Tamkajšnje prvenstvo se razpleta tudi z močnim slovenskim pridihom.
»Bitka je bila napeta, a AEK bo najbrž prvak (potrebuje še največ točko v zadnjem kolu, op. p.). Zasluženo. Igral je najboljši nogomet. Panathinaikos je izvlekel največ, kar je lahko, pravijo tukajšnji komentatorji. S slovensko trojico je bil do zadnjega v igri za naslov. Najboljše moštvo ima Olympiacos, ki je bil minuli konec tedna usoden za Panathinaikos, a preveč menjal trenerje. Prvenstvo bo končal s četrtim trenerjem in tretjim mestom,« je bil pogled nekdanjega izjemnega strelca, zdaj pa trenerja.
V trenerski poklic ga je porinilo naključje. »Najprej sem se se želel preizkusiti v menedžerskem poslu. Potem me je v Grenoblu po obisku pri Mehmedu Baždareviću (nekdanji odlični zvezni igralec in reprezentant Jugoslavije ter selektor BiH, op. p.) prešinilo, zakaj se ne bi preizkusil v trenerskem poslu. Meša mi je dal navdih,« je razkril trenerski 'klik' nekdanji izjemni golgeter z najboljšim odstotkom golov v 1. SNL za napadalce z vsaj 100 tekmami – v 118. jih je zabil 74 oziroma 0,63 gola na tekmo – odpeljal med trenerje.
V igralski karieri je imel obilo smole, a tudi srečo. Zaradi hude poškodbe, ko ga je eden od branilcev Grčije »zlomil«, in zaradi katere so zdravniki ocenili, da se lahko poslovi od igralske kariere, je bil 19 mesecev zunaj igrišč. Vrnil se je čudežno. Ne le, da je oživil kariero, temveč jo je spremenil v zelo uspešno obdobje, v katerem so bile vrhunec kvalifikacije za euro 2004: sklenil jih je z devetimi goli, s čimer je bil najboljši strelec vseh kvalifikacijskih skupin.
Trenerski kruh je trši od igralskega
Tudi trenerski kruh je vse prej kot mehek. »Prehod je bil težak. Ko je enkrat konec glavne ljubezni, igralske kariere, prideš do točke, ko se soočiš s psihično in fizično izgorelostjo. Biti trener v moji filozofiji pomeni prenašati znanje na igralce. A kmalu sem spoznal, da je biti igralec ali funkcionar mačji kašelj proti temu, kako se uveljaviti ali dobiti priložnost kot trener. Niti v sanjah si nisem predstavljal, da je toliko spletkarjenja in zakulisnih iger. Povrhu je konkurenca velika. Primerjal bi jo z igralsko v obdobju, ko smo se prebijali v tujino in smo bili v kategoriji tujcev. Tudi za slovenske trenerje velja, da prihajamo iz nerazvite nogometne države brez tradicije, majhne in nepomembne. A hkrati je za trenerje izziv tujina, kjer je vse na višji ravni,« razblinja dvome o tem, kako nehvaležen in zahteven je trenerski poklic. V Sloveniji je bil kratek čas sedel tudi na Olimpijinem stolčku.
»Ampak tako kot v igralski karieri tudi v trenerski velja, da moraš biti vztrajen in potrpežljiv. Slejkoprej se odprejo vrata,« ni skrival svojega razmišljanja nogometni popotnik z ogromno izkušnjami. »Ponosen sem, da sem igral v eni od petih najmočnejših prvenstev (Francija, op. p.), osvojil naslove prvakov v treh državah ... Še posebej pa na hčer Ajlo, odličnjakinjo na Poljanski gimnaziji,« se je raznežil abrahamovec.