Peking 2022: V mestu brez snega se začenjajo zimske OI
Takoj za tem, ko je bil 14. julija 2001 Peking izbran za gostitelja poletnih olimpijskih iger 2008, mi je moja dobra prijateljica, sicer znana kitajska igralka Ma Xiaoqing, po telefonu navdušeno govorila o tem, da se je končno začelo novo tisočletje. In njegovo prvo stoletje bo brez dvoma kitajsko, kajti »zdaj bo svet končno videl, česa je zmožna Kitajska«, je navdušeno kričala na ves glas.
Ko je bil julija 2015 na zasedanju Mednarodnega olimpijskega komiteja (MOK) v Kuala Lumpurju Peking znova izbran za gostitelja OI, tokrat zimskih, nobeden od mojih kitajskih prijateljev ni skakal od veselja. Celo če je bil to še en dokaz, da smo v resnici priče »kitajskega stoletja«, so bile za Pekinžane ene olimpijske igre povsem dovolj.
Te igre, kot trdijo organizatorji, bodo »najbolj zelene in najbolj čiste« doslej. Toda če bo led v Pekingu ekološki, si bo sneg v Zhangjiakouju in Yanqingu težko pridobil ta naslov.
»Preveč se je porabilo, zgradilo se je nič koliko potrebnih in nepotrebnih objektov, svetu smo pokazali, česa smo sposobni, a smo tudi sami znova izvedeli, da od takšnih dogodkov ne moremo pričakovati nikakršne politične spremembe. In zakaj je zdaj treba znova porabiti tolikšne količine denarja, zakaj je treba graditi objekte, ki navadnim državljanom nič ne pomenijo, državi pa znova dati povod za to, da pozapre vse disidente in privije vse vijake …« je tarnal moj fakultetni kolega Xiaoming, pri čemer ni prav nič prikrival strahu zaradi smeri, v katero se pomika »kitajsko stoletje«. »Vse več je nacionalizma, vse več je arogance, vse več je avtoritarizma,« je našteval. »Pred 14 leti smo verjeli, da bo olimpijski ogenj popeljal Kitajsko v nasprotni smeri od te, ki je zdaj popolnoma očitna.«
Morda povprečnemu Pekinžanu zdaj še zdaleč ni do olimpijske slave, zlatih kolajn in pozitivnih ocen vrhunske organizacije največjega športnega dogodka, kot mu je bilo leta 2008.
Kljub različnemu razpoloženju v kitajski družbi oziroma, bolje povedano, v tistem njenem liberalnem in še vedno nepodkupljivem delu, obstaja določena podobnost med začetkom tisočletja in minulimi nekaj leti pred zimskimi OI. Tudi tistega leta 2001 se je zdelo, da ugaša ameriška luč, s katero je najmočnejša demokracija sveta do takrat osvetljevala vse kotičke našega planeta, še zlasti po terorističnem napadu na New York 9. septembra pa se je zdelo, da se približuje trenutek zgodovinske spremembe. Amerika tone, Kitajska raste. Ko je leto in pol po razglasitvi Pekinga za prvo mesto v zgodovini, ki bo gostitelj tako poletnih kot zimskih olimpijskih iger, v ZDA na predsedniških volitvah zmagal Donald Trump, je bil občutek tektonskega premika geopolitičnega težišča z Zahoda na Vzhod povsem otipljiv.
Še drugič v času velike krize
Toda v slabih 14 letih, kolikor je minilo od poletnih OI v Pekingu, je do največje spremembe prišlo v zavesti Kitajcev. Morda povprečnemu Pekinžanu zdaj še zdaleč ni toliko do olimpijske slave, zlatih kolajn in pozitivnih ocen vrhunske organizacije največjega športnega dogodka, kot mu je bilo leta 2008. Zdaj je povprečnemu Kitajcu veliko bližja zamisel o tem, da je državljan velike sile, ki glede vsega prevzema globalno vodstvo. Če so bile prve OI v kitajskem glavnem mestu nekaj kot »coming out party«, proslava vključitve velike države v svet in priložnost, da temu svetu pokaže, česa vse je sposobna, potem so letošnje igre potrditev večje samozavesti nacije, ki se že v veliki meri zaveda, česa vsega je sposobna, in namerava v vsem postati še veliko močnejša.
Ko je bil julija 2015 na zasedanju MOK Peking znova izbran za gostitelja OI, tokrat zimskih, nobeden od mojih kitajskih prijateljev ni skakal od veselja.
Pekinške OI so si podobne že po tem, da je bilo tudi leto 2008 leto velike globalne krize – takrat finančne, tako kot je leto 2022 leto pandemije. Zlom Lehman Brothersa, ki je pomenil začetek finančnih pretresov, se je resda začel mesec dni po poletnih igrah, medtem ko bodo zimske potekale sredi vala omikrona, ki je dobri dve leti po pojavu koronavirusa zajel ves svet. Bistvena razlika med takratno in zdajšnjo Kitajsko je v tem, da je azijska sila takrat šele otipavala geopolitična tla pod nogami in ni bila povsem prepričana o tem, ali je njen razvojni model dovolj odporen na udarce, kot je globalna finančna kriza, medtem ko zdaj neomajno verjame v superiornost svoje ureditve, trajnost svoje ideologije in moč svoje države. In zahvaljujoč temu bo Peking gostitelj enih od najbolj nemogočih iger – tistih, ki bodo potekale znotraj hermetično zaprtega pandemičnega mehurčka.
Organizacijski komite zimskih OI v Pekingu je že lani objavil, da tuji gledalci ne bodo mogli spremljati tekmovanj na prizoriščih, 17. januarja pa je dodatno sporočil, da tudi domačemu občinstvu ne bodo prodajali vstopnic. Namesto tega jih bodo funkcionarji delili majhnim skupinam gledalcev, ki bodo »morali dosledno upoštevati vse preventivne ukrepe in nadzor nad covidom-19 pred, med in po spremljanju iger«. Tako bodo zimske športne igre še toliko bolj kot poletne, ki so se lani odvijale v Tokiu, predvsem dogodek za športnike in, seveda, tudi za televizijske gledalce. Zato se že vnaprej poraja vtis, da bodo potekale nekje med nebom in zemljo oziroma v sferi prestavljene realnosti, v katere ozadju bodo dežurali zabojniki za karanteno tistih, ki bodo na katerem od vsakodnevnih testov pozitivni na covid-19.
Tretjič zapored v mestu brez snega
Medtem ko se zdi iz zornega kota pandemičnega sveta skorajda neverjetno, da bi lahko OI minile brez zapletov ali celo prekinitev, pa se je, še preden se je v kitajskem mestu Wuhanu pred nekaj več kot dvema letoma pojavil koronavirus, zdelo, da je Peking od vseh mest še najmanj upravičena izbira za gostitelja. Kitajsko glavno mesto ima namreč zelo suhe zime brez padavin in tudi v obeh drugih mestih, Zhangjiakouju in Yanqingu, kjer bodo priredili tekmovanja v smučanju, smučarskih skokih, sankanju in bobu, običajno letno zabeležijo komaj kakšnih pet centimetrov snega.
Za državo, katere odgovornost za prikrivanje pojava koronavirusa je neizpodbitna, bodo OI drago in do popolnosti izdelano sredstvo za čiščenje nacionalnega ugleda.
Od vseh mest, ki so se najprej prijavila kot kandidati za gostitelja zimskih OI 2022, je bil Peking še najmanj logična izbira. A potem ko so se švicarska Davos in St. Moritz, švedski Stockholm, poljski Krakov, ukrajinski Lviv in na koncu norveški Oslo umaknili iz tekmovanja, je moral MOK izbrati eno od dveh preostalih mest: kazahstanski Almati ali kitajsko Severno prestolnico (kar dobesedno pomeni Peking). Povsem očitno je bilo, da je izbor padel na potencialne gostitelje, ki imajo dovolj sredstev za tako drago zabavo, in čeprav je bil Almati, vsaj kar zadeva sneg, bolj logična izbira, je s štirimi glasovi več zmagal Peking.
Tako bodo zimske igre že tretjič zaporedoma potekale v mestu, v katerem ni snega. Leta 2014 je bil to ruski Soči, leta 2018 pa južnokorejski Pjongčang. In zdaj se nadaljuje ta olimpijski paradoks, ki, kot se je to pokazalo v predhodnih dveh primerih, ni nujno odločilnega pomena za uspeh iger, vsekakor pa postavlja velik vprašaj nad prihodnostjo in usodo olimpijskega športa.
Najsodobnejša tehnologija
Kar zadeva športnike, ti najbrž ne bodo imeli kakšnih posebnih pripomb glede razmer za tekmovanje, saj bodo za umetni sneg in led v zaprtih objektih poskrbeli največji svetovni strokovnjaki. Ambiciozni glede vsega – tudi glede teh priprav – so Kitajci že napovedali, da bodo v izdelovanju ledu na tako imenovanem »Ledenem traku« (»Ice Ribbon«), kot se imenuje pekinški štadion za hitrostno drsanje, postavili svetovni rekord ne le v kakovosti, temveč tudi v ekološko prilagojenih tehnologijah, ki jih bodo tokrat nasploh prvič uporabili.
»Osemnajst mesecev smo prebirali dokumentacijo hladilnih sistemov, ki so jih uporabljali na prejšnjih zimskih igrah, in po kar nekaj krogih natančnih analiz in razprav smo izbrali najbolj napredno tehnologijo za izdelovanje ledu,« pravi Song Jiafeng, nekdanji namestnik generalnega menedžerja »Ledenega traku«. Gre za tehnologijo neposrednega ohlajanja transkritičnega ogljikovega dioksida, ki jo tokrat nasploh prvič uporabljajo, in to za stalne ledene prostore v Nacionalni areni za hitrostno drsanje. Potencial zmanjšanja ozona je v tem primeru enak ničli, potencial globalnega segrevanja je ena, medtem ko je izpust ogljika iste količine tradicionalnega sredstva za ohlajanje blizu 4000-krat večji.
Žalostne posledice za okolje
Če že ne bodo najbolj bele, pa bi morale biti te OI, kot trdijo organizatorji, vsaj »najbolj zelene in najbolj čiste« od vseh doslej. A celo če bo led v Pekingu ekološki, si bo sneg na odprtih športnih terenih v Zhangjiakouju in Yanqingu težko pridobil ta naslov. Težava je že v tem, da ga bodo izdelali iz ogromne količine vode, ki je to kitajsko območje že sicer nima dovolj, da sploh ne omenjamo uporabe elektrike, ki jo bodo ob tem porabili. Takoj ko so objavili zemljevide prog za alpsko smučanje, so se z glasnimi opozorili dvignili kitajski ekologi: te proge se razprostirajo na več kot 4600 hektarih naravnega rezervata Songshan. Potem ko jih bodo prekrili z umetno narejenim snegom, je žalostno že samo pomisliti na to, kakšne posledice bo to imelo za redke vrste rastlin, žuželk in nasploh živali, ki tam živijo.
Eden od ekologov, dr. Wang Xi, je analizo morebitne škode objavil na družbenem omrežju weibo, in to s pripombo, da »ni proti olimpijskim igram, a pod pogojem, da potekajo na način, ki ustreza okolju«. Potem ko je pritegnil pozornost več kot 240.000 uporabnikov, so njegovo sporočilo umaknili z omrežja.
Kitajska oblast kljub vsemu vztraja, da je upoštevala vse dejavnike in da bodo vsako morebitno posledico za okolje nadomestili z nasaditvijo novih gozdov, uporabo obnovljive energije, uporabo vozil na vodik in podobnimi ukrepi, ki so vsekakor koraki v pravo smer, toda premajhni glede na obseg škode.
Kitajska država kot tank
Ko se je Peking leta 2008 pripravljal na sprejem olimpijcev, je bilo eno od velikih vprašanj, ali bo vrhunsko športno srečanje v kitajski prestolnici vplivalo na izboljšanje človekovih pravic v tej državi. In čeprav so olimpijsko baklo na poti skozi nekatere evropske države pričakali s protesti, ki so opozarjali na hudo nasilje nad nacionalnimi manjšinami, je Amerika takrat še vedno izvajala politiko »angažiranja« Kitajske v dialog in sodelovanje. Takratni predsednik George W. Bush ni bil naklonjen zamisli bojkota. V tistem času so bili v središču pozornosti predvsem Tibetanci. Zdaj so v tem položaju Ujguri. O političnih disidentih pa se skorajda nič več niti ne govori.
A bistvena razlika med letom 2008 in letom 2022 ni v kitajski politiki do manjšin in kršenju njihovih pravic. Poletne igre, ki so v Pekingu potekale pred skoraj 14 leti, so pokazale, da je kitajska država kot tank, ki je pripravljen pregaziti vse, kar se znajde na njegovi poti k ideološkemu cilju. In čeprav so nekateri kitajski aktivisti pričakovali, da bo množična prisotnost tujih opazovalcev in medijev med OI neizbežno pomagala pri tem, da bodo odstranjene vsaj nekatere ovire, se je zgodilo ravno obratno.
Zhang zdaj ve, da je svetovna velesila
Razlika med letoma 2008 in 2022 je prav v tem, da nima zdaj nihče več iluzij o tem, kaj je Kitajska in kakšna bo po olimpijskih igrah. Glede na to, da bodo zimske igre potekale med pandemijo, jih bo seveda spremljala epidemiološka represija najvišje stopnje. Za državo, katere odgovornost za prikrivanje pojava koronavirusa je neizpodbitna, bodo športne igre v njenem glavnem mestu in sedežu politične moči predvsem drago, a do popolnosti izdelano sredstvo za čiščenje nacionalnega ugleda, omadeževanega s sumničenji o izvoru virusa in potezami kitajske oblasti, ki si je na vse mogoče načine prizadevala preprečiti ustrezno preiskavo.
In tako, čeprav v zvezi z OI ne bo prav nič normalno, je partijska naloga, ki jo je svet dobil iz Pekinga, pretvarjanje, da je vse v najlepšem redu, kajti – spomnimo se leta 2008 – samo Kitajci znajo tako organizirati športne igre, da v hipu padejo v vodo vsi argumenti proti. V nasprotju od časov pred 14 leti se zdaj tega celo sami zavedajo. Samozavestno odštevajo dneve, minute in sekunde do 4. februarja, ko se bo na istem štadionu, poimenovanem »ptičje gnezdo«, začela slovesna otvoritev iger. Tudi tokrat jo režira slavni Zhang Yimou, ki nam je ostal v spominu z 10.000 bobnarji, ki so z robotsko natančnostjo izvajali veličastno koreografijo ob spremljavi militantnih, a impresivnih zvokih bobnov.
Enainsedemdesetletni Zhang bo tako prvi človek na svetu, ki bo režiral slovesnosti ob začetku in koncu enih poletnih in enih zimskih olimpijskih iger. Njegov komentar ob svojevrstni zlati kolajni, ki mu jo bodo obesili okoli vratu, pove vse: »To se ni v vsej zgodovini še nikoli zgodilo. Tudi sam sem lahko postal režiser 'dvojne olimpijade' zgolj zaradi razvoja Kitajske in krepitve njenega statusa v svetu … Domovina je v tako kratkem času sposobna dvakrat organizirati OI zato, ker je velika in močna.« Pred 14 leti se je morda tudi Zhang spraševal, ali je njegova domovina svetovna sila. Zdaj ve, da je. In to je dovolj, da je vse v povezavi z igrami v času pandemije upravičeno in brez kančka dvoma.
