GIRO
Peklenski vzpon za Rogličeva nebesa
Primož Roglič zmagovito začel 102. kolesarski Giro d'Italia. Zasavec pred svojo Loro kot prvi Slovenec z rožnato majico.
Odpri galerijo
Primož Roglič je svoji Lori podaril Girov šopek. FOTO: Leon Vidic
BOLOGNA – Dolgo čakanje na vročem sedežu vodilnega, kot da bi šlo za smučarsko tekmo. Zaključek s telemarkom, ki ga je z navdušenjem pospremila četa slovenskih navijačev, kot da bi bili na tekmi v smučarskih skokih. A zgodilo se je v osrčju Italije, na največji kolesarki dirki pri naših zahodnih sosedih, slovitem Giru.
Zdaj rožnati Primož Roglič je v Bologni pedale vrtel za v učbenike in na novo pisal zgodovino slovenskega kolesarstva. Zdelo se je, da se je na vzponu do svetišča Madonna di San Luca kolesarski svet obrnil na glavo. Ko so na sporedu vožnje na čas, se v kolesarski karavani po svoje držijo besed iz biblije: zadnji bodo prvi. Favoriti za zmago praviloma startajo kot zadnji in končajo med prvimi, tako se vso dirko napetost stopnjuje in zmagovalec ve, pri čem je, že v trenutku, ko prikolesari v cilj.
To pot pa je bilo najboljše strah besa iz nebes (napovedane so bile nevihte, ki so se nad Bologno razbesnele nekaj ur po koncu etape), zato so se na progo podali prvi in tudi dosegali najboljše čase. A nihče boljšega kot Roglič, ki ga je ob cesti vzpodbujala več kot stotnija slovenskih navijačev. Ti so z drugimi tifosi z vseh koncev Evrope že v uvodni, 8,2 km dolgi etapi Gira sredi mesta pripravili takšno vzdušje, kot da bi bila karavana v osrčju Dolomitov.
Ko se je pri Rogli štoparica ustavila pri 12.54, je bilo bolj ali manj jasno, da je to njegov dan. Domala vsi tisti, ki so mu bili na papirju nevarni, so lahko le nejeverno pogledovali proti rezultatom. Tom Dumoulin, Vincenzo Nibali, Miguel Angel Lopez – nihče med njimi se ni mogel približati meji 13 minut, nihče ni zmogel povprečne hitrosti 37 km/h, ki jo je Slovenec dosegel na šestih ravninskih kilometrih in dveh kilometrih peklensko zahtevnega vzpona, tako je bil strm, da bi lahko vodil v nebesa.
In Rogliča je na vrhu dočakal kolesarski raj. Medtem ko je skoraj tri ure čakal, da so v cilj prikolesarili še zadnji kolesarji (med njimi je bil tudi Simon Yates, ki se mu je najbolj približal z 19 sekundami zaostanka), je imel čas za objem, poljubček in pogovor z izbranko Loro Klinc, ki ga bo v zadnjem mesecu nosečnosti (kmalu po koncu Gira mu bo povila prvorojenca) spremljala, kolikor bo le mogoče.
Ko je bilo čakanja konec, pa je Lori podaril še šopke rož – na podelitvi je dobil kar tri, za etapno zmago, za vodstvo v skupni razvrstitvi Gira in za vodstvo v točkovanju etapnih uvrstitev. Najbolj pomembno pa je bilo, da je, potem ko je pred navijači s slovenskimi trobojnicami zmago proslavili z značilnim telemarkom, oblekel rožnato majico.
Ni še bilo slovenskega kolesarja, ki bi jo nosil. Na velikih tritedenskih dirkah je doslej v skupnem seštevku vodil le Jani Brajkovič, in sicer dvakrat na Vuelti – leta 2006 je zlato majico nosil dva dni, leta 2013 pa rdečo (vmes so prireditelji zamenjali barvo majice najboljšega) en dan, potem ko je njegova ekipa Astana dobila uvodno moštveno vožnjo na čas. »Uresničile so se mi sanje, ki so mi pred tremi leti v Apeldoornu ušle za las (Dumoulin ga je v uvodni vožnji na čas ugnal le za stotinko sekunde).
Najsrečnejši bo tisti, ki bo zadnji dan dirke v Veroni nosil to majico, ampak začeti je treba s prvim dnem. Vsi so si želeli to majico, oblekel pa sem jo le jaz, zato sem vsekakor lahko srečen. Noro je bilo, koliko je bilo gledalcev in tudi slovenskih navijačev. Vzdušje je bilo izjemno, v veliki čast mi je, da so bili tukaj tudi Lora, moja družina in prijatelji. Tudi od njih poskušam prevzeti pozitivno energijo in iztisniti čim več iz sebe,« je povedal 29-letni Zasavec, ki je z izjemnim kolesarjenjem nagnal strah v kosti tekmecem.
Med drugim je zaprl usta Yatesu, ki se je dan pred startom Gira petelinil, da je tako dobro pripravljen, da bi se morali vsi drugi, ki sanjajo o rožnati majici, podelati v hlače. »Vsi smo si bili blizu razen Rogliča, ki je odskočil od drugih, a to smo tudi pričakovali, želel sem si rožnato majico, dal vse od sebe, a sem bil kar daleč od uspeha. Mogoče bi se moral pa jaz zdaj podelati zaradi Rogliča,« je ploščo obrnil Britanec.
Našega kolesarskega asa sicer čaka še izjemno dolga pot, da bi uresničil prave slovenske kolesarske sanje – končno zmago na veliki tritedenski dirki. Je pa na dobri poti, še ima možnosti, da se vpiše v ekskluzivni klub tistih, ki so na Giru rožnato majico nosili od prvega do zadnjega dne – vanj zdaj spadajo le Gianni Bugno (1990), Eddy Merckx (1973), Alfredo Binda (1927) in Costante Girardengo (1909).
Primož Roglič je svoji Lori podaril Girov šopek. FOTO: Leon Vidic
Zdaj rožnati Primož Roglič je v Bologni pedale vrtel za v učbenike in na novo pisal zgodovino slovenskega kolesarstva. Zdelo se je, da se je na vzponu do svetišča Madonna di San Luca kolesarski svet obrnil na glavo. Ko so na sporedu vožnje na čas, se v kolesarski karavani po svoje držijo besed iz biblije: zadnji bodo prvi. Favoriti za zmago praviloma startajo kot zadnji in končajo med prvimi, tako se vso dirko napetost stopnjuje in zmagovalec ve, pri čem je, že v trenutku, ko prikolesari v cilj.
To pot pa je bilo najboljše strah besa iz nebes (napovedane so bile nevihte, ki so se nad Bologno razbesnele nekaj ur po koncu etape), zato so se na progo podali prvi in tudi dosegali najboljše čase. A nihče boljšega kot Roglič, ki ga je ob cesti vzpodbujala več kot stotnija slovenskih navijačev. Ti so z drugimi tifosi z vseh koncev Evrope že v uvodni, 8,2 km dolgi etapi Gira sredi mesta pripravili takšno vzdušje, kot da bi bila karavana v osrčju Dolomitov.
Raj na vrhu
Ko se je pri Rogli štoparica ustavila pri 12.54, je bilo bolj ali manj jasno, da je to njegov dan. Domala vsi tisti, ki so mu bili na papirju nevarni, so lahko le nejeverno pogledovali proti rezultatom. Tom Dumoulin, Vincenzo Nibali, Miguel Angel Lopez – nihče med njimi se ni mogel približati meji 13 minut, nihče ni zmogel povprečne hitrosti 37 km/h, ki jo je Slovenec dosegel na šestih ravninskih kilometrih in dveh kilometrih peklensko zahtevnega vzpona, tako je bil strm, da bi lahko vodil v nebesa.
In Rogliča je na vrhu dočakal kolesarski raj. Medtem ko je skoraj tri ure čakal, da so v cilj prikolesarili še zadnji kolesarji (med njimi je bil tudi Simon Yates, ki se mu je najbolj približal z 19 sekundami zaostanka), je imel čas za objem, poljubček in pogovor z izbranko Loro Klinc, ki ga bo v zadnjem mesecu nosečnosti (kmalu po koncu Gira mu bo povila prvorojenca) spremljala, kolikor bo le mogoče.
Ko je bilo čakanja konec, pa je Lori podaril še šopke rož – na podelitvi je dobil kar tri, za etapno zmago, za vodstvo v skupni razvrstitvi Gira in za vodstvo v točkovanju etapnih uvrstitev. Najbolj pomembno pa je bilo, da je, potem ko je pred navijači s slovenskimi trobojnicami zmago proslavili z značilnim telemarkom, oblekel rožnato majico.
Uresničene sanje
Ni še bilo slovenskega kolesarja, ki bi jo nosil. Na velikih tritedenskih dirkah je doslej v skupnem seštevku vodil le Jani Brajkovič, in sicer dvakrat na Vuelti – leta 2006 je zlato majico nosil dva dni, leta 2013 pa rdečo (vmes so prireditelji zamenjali barvo majice najboljšega) en dan, potem ko je njegova ekipa Astana dobila uvodno moštveno vožnjo na čas. »Uresničile so se mi sanje, ki so mi pred tremi leti v Apeldoornu ušle za las (Dumoulin ga je v uvodni vožnji na čas ugnal le za stotinko sekunde).
Najsrečnejši bo tisti, ki bo zadnji dan dirke v Veroni nosil to majico, ampak začeti je treba s prvim dnem. Vsi so si želeli to majico, oblekel pa sem jo le jaz, zato sem vsekakor lahko srečen. Noro je bilo, koliko je bilo gledalcev in tudi slovenskih navijačev. Vzdušje je bilo izjemno, v veliki čast mi je, da so bili tukaj tudi Lora, moja družina in prijatelji. Tudi od njih poskušam prevzeti pozitivno energijo in iztisniti čim več iz sebe,« je povedal 29-letni Zasavec, ki je z izjemnim kolesarjenjem nagnal strah v kosti tekmecem.
Podelal se je v hlače
Med drugim je zaprl usta Yatesu, ki se je dan pred startom Gira petelinil, da je tako dobro pripravljen, da bi se morali vsi drugi, ki sanjajo o rožnati majici, podelati v hlače. »Vsi smo si bili blizu razen Rogliča, ki je odskočil od drugih, a to smo tudi pričakovali, želel sem si rožnato majico, dal vse od sebe, a sem bil kar daleč od uspeha. Mogoče bi se moral pa jaz zdaj podelati zaradi Rogliča,« je ploščo obrnil Britanec.
Našega kolesarskega asa sicer čaka še izjemno dolga pot, da bi uresničil prave slovenske kolesarske sanje – končno zmago na veliki tritedenski dirki. Je pa na dobri poti, še ima možnosti, da se vpiše v ekskluzivni klub tistih, ki so na Giru rožnato majico nosili od prvega do zadnjega dne – vanj zdaj spadajo le Gianni Bugno (1990), Eddy Merckx (1973), Alfredo Binda (1927) in Costante Girardengo (1909).
