Pele ni spal, Diego pa je mežikal

Nogometni vrhunec letošnjega leta bo na sporedu šele 18. decembra, ko se bo z velikim finalom v Katarju končalo 22. svetovno prvenstvo. V letih 1958 in 1986 je bilo vsega konec že 29. junija, ko sta v Stockholmu oziroma Ciudadu de Mexicu na prestol sedli Brazilija in Argentina.

Današnji dan ima v zgodovinskih knjigah prav posebno mesto, saj sta si svetovno krono z 28 leti razlike prvič nadela Pele in Diego Maradona. V primeru legendarnega Brazilca ne tudi zadnjič, saj je z rojaki še dvakrat osvojil mundial v letih 1962 in 1970, medtem ko se je Maradona moral zadovoljiti s srebrnim odličjem leta 1990.

Pele je z rosnimi 17 leti zablestel na največjem odru, dva od svojih skupno šestih golov na SP 1958 je prispeval v finalnem obračunu s Švedsko (5:2). Zadetek za 3:1 še dandanes velja za enega najlepših sploh – v kazenskem prostoru je najprej s tako imenovanim sombrerom preigral branilca in nato zatresel mrežo nemočnega Kalleja Svenssona.

»Tisti večer nisem zatisnil očesa, saj me je zanimalo le to, ali so rojaki v Braziliji skupaj z mojo družino sploh spremljali tekmo in vedeli, da sem dosegel tista zadetka,« se je v lanskem dokumentarnem filmu najpomembnejše tekme v karieri spominjal Pele, ki ga v 82. letu starosti še naprej pesti nemalo zdravstvenih težav.

Te so zaznamovale tudi zadnja leta življenja Diega Maradone. Okoliščine njegove smrti 25. novembra 2020 še vedno burijo duhove in ravno pred nekaj dnevi je postalo jasno, da se bo osem osebnih zdravnikov znašlo na zatožni klopi zaradi domnevne malomarnosti. Predzadnji junijski dan bo v Argentini prebudil veliko lepše spomine na SP v Mehiki, kjer je Maradona po mnenju mnogih dosegel najlepši gol v zgodovini svetovnih prvenstev v četrtfinalu proti Angliji, še pred nepozabnim slalomom skozi obrambo Otočanov pa je vratarja Petra Shiltona matiral s pomočjo božje roke. V finalu pred točno 36 leti pa je bil z golom za zmago nad Zahodno Nemčijo s 3:2 junak Jorge Burruchaga.

Smrti vendarle ni preigral

»Diego nas je prepričal, da lahko preigra tudi smrt. Ni si zaslužil oditi na takšen način,« se je zvezdnika, s katerim se je veliko bolje ujel na zelenicah kot zunaj njih, spominjal Burruchaga. »Pred zadetkom proti Angliji mi je pomežiknil, kot da mi bo podal, a je naredil še eno finto. Če je bil prvi neregularen, je bil drugi gol vreden treh ali štirih. Zelenica je bila katastrofalna – se zavedate, kako težko je bilo teči z žogo?«

Podobno prelomen kot za Argentino in Brazilijo je bil 29. junij tudi za špansko izbrano vrsto, ki je leta 2008 v finalu evropskega prvenstva na Dunaju premagala Nemčijo (1:0). Zmaga po zaslugi zadetka Fernanda Torresa je naznanila začetek zlate dobe španskega nogometa z močnim katalonskim pridihom.