Petra je poklical v bolnišnico
Zgodba Anžeta Kopitarja, 35-letnega kapetana hokejskega moštva Los Angeles Kings v NHL, je prav posebna. Pri tem klubu igra neprekinjeno že od jeseni 2006, ko je takrat še kot najstnik sploh prvič zadrsal pod žarometi najmočnejšega klubskega hokejskega tekmovanja na svetu. Odtlej je doživljal marsikaj, bil med osrednjimi junaki obeh naslovov prvakov za črno-bele iz Kalifornije, predvsem pa je ostal vedno čvrsto na tleh, iskren in prijazen v slehernem pogovoru.
Kako se ozirate k dosedanjemu delu sezone? Očitno se uresničujejo vaše besede iz poletja, da imate za to sezono ekipo, ki je dejansko sposobna doseči odmeven izid.
»Zdaj trenutno naši ekipi kaže res zelo dobro. Pogled na lestvico je dejansko lep. Slačilnica je samozavestna po teh zadnjih izidih. Pred nami je še 15 tekem, ne smemo popuščati, moramo izpiliti podrobnosti, da bomo potem na pravi ravni tekmovalne pripravljenosti za končnico.«
Kakšno občutite vašo krepko prenovljeno ekipo, kako gledate na vse te številne nove obraze in kako na to, da sta zdaj z Drewom Doughtyjem edina pri moštvu iz tistega šampionskega jedra?
»Za nas je bilo kar malo presenečenje, da se je klub odločil za menjavo našega dolgoletnega vratarja Jonathana Quicka. Toda tu zdaj ni kaj, to se je zgodilo, zdaj se moramo osredotočiti z novimi obrazi na naslednje tekmovalne preizkušnje. V zelo kratkem času se je pokazalo, da so to igralci, ki smo jih pri ekipi potrebovali, in le upam, da bodo tako igrali še naprej. Kot sem že prej rekel, pomembno je, da bi igrali kar najboljše in se pripravili za končnico.«
Kako je v domači hiši, kako je z otrokoma in njunim športnim udejstvovanjem? Kaže Jakob še naprej zanimanje za hokej tako kot poleti na Bledu?
»Dobro je, doma je vse v najlepšem redu. Otroka sta aktivna kot vedno. Jakob se še naprej uči hokejskih veščin, Neža je začela vaditi umetnostno drsanje. Videti je, da se še nekaj časa ne bom umaknil iz ledne dvorane …«
Pa ste lahko v vsej vaši gneči pospremili kakšen dogodek iz domovine, denimo svetovno prvenstvo iz Planice? Kako ste doživeli slovenske kolajne in kako padec Petra Prevca, ki ga seveda dobro poznate?
»Petrovega padca neposredno nisem videl, ogledal sem si ga pozneje na posnetku. Zelo grdo je bilo videti. Toda kmalu ob začetku okrevanja sem govoril z njim, dejal mi je, da ni ničesar hujšega, kar je bila seveda zelo dobra novica. Druge fante sem pa spremljal, v živo sicer to ni bilo mogoče. Bil sem navdušen nad dosežki in tudi vesel v upanju, da smo jim v dobri pripravi pomagali tudi mi iz poletne hokejske akademije.«
