Piše zgodovino slovenskega športa

IZOLA – Primož Roglič piše zgodovino slovenskega športa, kot so jo nekoč alpski smučarji z Bojanom Križajem in Matejo Svet na čelu. Zakaj primerjava z alpskim smučanjem? Zato, ker je kolesarstvo na najboljši poti, da doživi zvezdne trenutke in sproži val navdušenja, kakršnega je pred skoraj štirimi desetletji Križajev rod. Roglič je namreč prvo ime številnih kolesarskih rodov in človek, ki doslej ni samo dosegel največ, ampak ima predispozicijo, da prekosi vse, kar je slovensko kolesarstvo doslej doseglo. Kolajno na SP že ima, zmagi na Touru, največji enotedenski dirki, prav tako. V silnem navdušenju nad zmago v kraljevski pirenejski etapi in četrtim mestom na Elizejskih poljanah smo skorajda prezrli nadvse pomemben podatek, da je z 22 zmagami za dve prehitel Boruta Božiča, doslej najboljšega Slovenca na dirkah WorldToura in koledarja UCI, ter Gregorja Boleta (18), Luko Mezgeca (16), prvega zmagovalca na Giru, Marka Kumpa (14) in Simona Špilaka (12), ne tako dolgo nazaj največjega slovenskega specialista za enodnevne dirke, ki nikakor ni znal svojega znanja in čustev preklopiti na Tour, Giro in Vuelto.

Tour de France je bil dolga desetletja za slovenske kolesarje nedosegljiv spektakel. Sprva zaradi slabše kakovosti naših pionirjev tega športa, nato – po 2. svetovni vojni – pa zaradi ideološko-olimpijskih pregrad oz. delitve na profesionalce in amaterje. Slovenska zgodba na Touru se je začela že davnega leta 1936, ko je v Ljubljani rojeni Franc Abulnar nastopil in odstopil v 9. etapi, sedanji oris pa je začela dobivati v osemdesetih minulega stoletja s prihodom v svet profesionalcev Primoža Čerina in Jureta Pavliča. Priložnosti za kaj več, kot da sta bila pomočnika Italijanom in Švicarjem, nista dobila, tako kot tudi ne nosilec sodobnega slovenskega profesionalizma Martin Hvastija. Andrej Hauptman, do Rogličeve lanske zmage s četrtim mestom najboljši med Slovenci, in Božič, sicer prvi zmagovalec etape na treh največjih dirkah (na Vuelti '09), sta fantom s sončne strani Alp na široko odprla vrata in delodajalce prepričala, da Slovenci niso le delavci za stranske vloge.
Ko sta v karavano Toura stopila Tadej Valjavec in Jani Brajkovič, je bilo jasno, da se začenja podirati tudi zadnja pregrada. Valjavec s svojo kolesarsko enostranskostjo za kaj več kot deseterico ni bil sposoben, zato bi za njegovo skupno 9. mesto leta 2008 lahko rekli, da je bil dejansko mejnik. Brajkovič je bil izvrsten v vožnji na čas, odličen na vzponih in spustih. To je na najlepši način pokazal med pripravo za Tour leta 2010, ko je na generalki na Dauphine Libere premagal Alberta Contadorja. Žal so Brajkoviča tisto leto v RadioShacku ob slovesu Lancea Armstronga žrtvovali za zadnjo parado nesojenega šampiona šampionov francoske dirke. Leto dni pozneje je odstopil zaradi padca, leta 2012 pa je po spletu nesrečnih okoliščin pristal na 9. mestu. Žal Brajkovič in še zlasti Valjavec nista imela značaja zmagovalca. Roglič je najbolj celovit kolesar, kar smo jih imeli doslej. ​Vito Divac