Po nagajanju mu je zlata še dražja

»Težko je karkoli reči. Boli me, ker vem, kje so odhajale desetinke. Dal sem vse od sebe, trudil sem se. Dejansko sem zaključil pet minut pred koncem, potem pa odpočil oko, ki mi danes ni služilo. Verjetno tudi zaradi slabega spanca. Zbudil sem se okoli polnoči in potem do jutra nisem spal. Ste pa lahko sami videli: ko je bil oko ostro, sem naredil serijo 107,6, kar je bil celo najboljši niz kvalifikacij. Verjetno znam ustreliti dobro,« včeraj slovenski parastrelski as Franček Gorazd Tiršek ni bil navdušen.

Desetinka mu je zmanjkala z zračno puško leže v kategoriji R4 za še drugi finale na paralimpijskih igrah. Po 60 strelih v šestih serijah je zbral 636,3 točke, Portugalka Margarida Lapa na 8. mestu pa 636,4. Po koncu kvalifikacij je bil Tiršek pričakovano in razumljivo jezen in razočaran, toda nekje globoko v sebi je vedel, da je v Franciji dobil, po kar je prišel. Po zlatό (zračna puška leže v kategoriji R5), ki je zaokrožilo že tako zalo zbirko kolajn: tri srebra in bron.

Preživel je celo odisejado

Trikrat je bil blizu zlati kolajni: v letih 2012, 2016 in 2021, vzel je ni. V francoskem nacionalnem strelskem centru Châteauroux mu je uspelo. »Trud, znanje in predanost so poplačani,« je povedal, ko smo mu vnovič čestitali za zlato, ki ga je osvojil v petek v izjemnem finalu, ki je utišal skoraj polno dvorano francoskih navijačev; ti so navijali za svojega aduta Tangyuema de la Foresta, ki je bil nato srebrn.

Tiršek pa je slavil, zlato kolajno, zmago, predvsem je spisal in udejanjil novo hvalnico potrpežljivosti. Tiršek bi bila lahko nova enota za potrpežljivost. V zadnjih 400 dneh se mu je zgodilo marsikaj – tudi evropski prvak je postal lani avgusta, prednjačile pa so slabe stvari: začenši s stoletnimi poplavami lanskega avgusta, tudi Gornjega Grada namreč niso obšle. A to je bil le uvod v odisejado, ki vključuje tudi slab nastop na evropskem prvenstvu. Za to so znani razlogi.

»Zelo sem vesel, da mi je uspelo sestaviti puško in nov strelski stol. Pred dvema mesecema sem bil na popolni ničli. Ljudje v Sloveniji, od katerih pričakuješ poštenje in profesionalni pristop do nabave opreme, testiranja streliva in vsega, kar sodi v vrhunski šport, so mi obrnili hrbet, dobesedno so se norčevali iz mene. Odpeljal sem se v tujino in sestavil cel ciklus na novo. Zelo malo ljudi je verjelo, da mi bo uspelo. A sem dokazal sebi in drugim, da se da, če človek hoče in verjame vase. To mi je v velik ponos,« je Nani, tako ga kličejo prijatelji, opisal svojo srečo in zadoščenje. Kdo mu je nagajal in metal polena pod noge, ni povedal.