Po odpovedi OI se ji je vse podrlo
Ana Velenšek med karanteno ni sedela križem rok. Bronasta judoistka z OI v Riu že kuje nov podvig.
Odpri galerijo
Ana Velenšek še sama ni mogla verjeti, kaj ji je uspelo na olimpijskih igrah v Riu de Janeiru. FOTO: Reuters
V judoističnih krogih se še zmeraj čudijo čudežu, ki je na olimpijskih igrah leta 2016 v Riu de Janeiru uspel Ani Velenšek. Čeprav si je le kakšen mesec pred odhodom v Brazilijo huje poškodovala koleno, ki je bilo zaradi strganih križnih vezi in načetega meniskusa zrelo za operacijo, je na največji športni prireditvi stisnila zobe in z bronasto kolajno v kategoriji do 78 kilogramov presenetila vse po vrsti.
Po vrnitvi iz Ria de Janeira se je judoistka najuspešnejšega slovenskega kluba Z'dežele Sankaku odpravila na kirurški poseg, po večmesečnem okrevanju pa je začela pod vodstvom celjskega strokovnjaka Marjana Fabjana že kovati načrte za nov olimpijski podvig – odmevno uvrstitev tudi v najvišji kategoriji (nad 78 kg). Zato ni skrivala razočaranja, potem ko so japonski prireditelji po daljšem premisleku pred dvema mesecema odpovedali olimpijske igre v Tokiu 2020 in jih preložili na naslednje leto.
»Čeprav je bila odločitev logična in pričakovana, sem se le stežka sprijaznila z njo. V trenutku se mi je namreč psihično vse podrlo,« je priznala Velenškova, ki je bila s klubskima kolegicama Tino Trstenjak (do 63 kg) in Klaro Apotekar (do 78 kg) že sredi zadnjega sklopa priprav za OI. Ker je vsaka stvar (tudi slaba) – kot pravijo – za nekaj dobra, jo je hitro izluščila tudi Ana(mari).
»Če drugega ne, smo tako dobili še leto dni časa za napredek – da odpravimo napake in se še izboljšamo,« je pojasnila 29-letna judoistka iz Šmartnega v Rožni dolini, ki med nedavno karanteno še zdaleč ni sedela križem rok.
»Ker je Fabjan dobro predvidel, kaj se bo zgodilo, nam je še pred zaprtjem klubov predal uteži, s katerimi smo nato po njegovih navodilih vadili doma. Malo sem si pomagala tudi z elastiko in fantom. Treba je pač pokazati, kdo je doma šef,« se je pošalila Velenškova, ki je telesno pripravljenost vzdrževala tudi s tekom v naravi. Ker ji v primerjavi s tekmicami primanjkuje še nekaj kilogramov in moči, je poskušala v tem času pridobiti mišično maso, za kar pa je seveda potreben čas. Kot pravi, so se treningi v samoizolaciji seveda razlikovali od tistih, ki jih vodi Fabjan.
»A če imaš pred očmi jasen cilj in veš, za kaj treniraš, potem daš vedno vse od sebe. In to ne glede na to, ali te nekdo nadzira ali ne,« je poudarila dolgoletna slovenska reprezentantka, ki svoje telo počasi spet navaja na treninge juda, sparinge pa ima s 110 kilogramov težkim klubskim kolegom Andražem Špilerjem, ki je sicer že končal tekmovalno kariero, a ji pomaga pri pripravah. V tem japonskem olimpijskem borilnem športu so sicer do konca avgusta odpovedali vsa tekmovanja, evropsko prvenstvo, ki bi moralo biti v začetku tega meseca v Pragi, pa so preložili na november.
»To ostaja naš etapni cilj proti končnemu – OI v Tokiu,« je še dejala Velenškova, ki je 29. rojstni dan praznovala pred 15 dnevi. »Nič posebnega ni bilo, doma smo imeli piknik in se na koncu posladkali še s torto.«
Po vrnitvi iz Ria de Janeira se je judoistka najuspešnejšega slovenskega kluba Z'dežele Sankaku odpravila na kirurški poseg, po večmesečnem okrevanju pa je začela pod vodstvom celjskega strokovnjaka Marjana Fabjana že kovati načrte za nov olimpijski podvig – odmevno uvrstitev tudi v najvišji kategoriji (nad 78 kg). Zato ni skrivala razočaranja, potem ko so japonski prireditelji po daljšem premisleku pred dvema mesecema odpovedali olimpijske igre v Tokiu 2020 in jih preložili na naslednje leto.
»Čeprav je bila odločitev logična in pričakovana, sem se le stežka sprijaznila z njo. V trenutku se mi je namreč psihično vse podrlo,« je priznala Velenškova, ki je bila s klubskima kolegicama Tino Trstenjak (do 63 kg) in Klaro Apotekar (do 78 kg) že sredi zadnjega sklopa priprav za OI. Ker je vsaka stvar (tudi slaba) – kot pravijo – za nekaj dobra, jo je hitro izluščila tudi Ana(mari).
Pokazati mora, kdo je doma šef
»Če drugega ne, smo tako dobili še leto dni časa za napredek – da odpravimo napake in se še izboljšamo,« je pojasnila 29-letna judoistka iz Šmartnega v Rožni dolini, ki med nedavno karanteno še zdaleč ni sedela križem rok.
»Ker je Fabjan dobro predvidel, kaj se bo zgodilo, nam je še pred zaprtjem klubov predal uteži, s katerimi smo nato po njegovih navodilih vadili doma. Malo sem si pomagala tudi z elastiko in fantom. Treba je pač pokazati, kdo je doma šef,« se je pošalila Velenškova, ki je telesno pripravljenost vzdrževala tudi s tekom v naravi. Ker ji v primerjavi s tekmicami primanjkuje še nekaj kilogramov in moči, je poskušala v tem času pridobiti mišično maso, za kar pa je seveda potreben čas. Kot pravi, so se treningi v samoizolaciji seveda razlikovali od tistih, ki jih vodi Fabjan.
»A če imaš pred očmi jasen cilj in veš, za kaj treniraš, potem daš vedno vse od sebe. In to ne glede na to, ali te nekdo nadzira ali ne,« je poudarila dolgoletna slovenska reprezentantka, ki svoje telo počasi spet navaja na treninge juda, sparinge pa ima s 110 kilogramov težkim klubskim kolegom Andražem Špilerjem, ki je sicer že končal tekmovalno kariero, a ji pomaga pri pripravah. V tem japonskem olimpijskem borilnem športu so sicer do konca avgusta odpovedali vsa tekmovanja, evropsko prvenstvo, ki bi moralo biti v začetku tega meseca v Pragi, pa so preložili na november.
»To ostaja naš etapni cilj proti končnemu – OI v Tokiu,« je še dejala Velenškova, ki je 29. rojstni dan praznovala pred 15 dnevi. »Nič posebnega ni bilo, doma smo imeli piknik in se na koncu posladkali še s torto.«
