Po sedmih letih se veseli Portoroža

V nenavadnem letu 2021, ki ga je močno krojila pandemija, so bili številni slovenski športniki prav uspešni. Pa ne le v zadnjih dveh tednih olimpijskih iger. Tamara Zidanšek se je po imenitnih predstavah, zlasti zmagi v Lozani in še prej zgodovinskem polfinalu na Roland-Garrosu v Parizu, prebila v zgornjo polovico najboljših 100 teniških igralk na svetu. Zdaj je na 39. mestu, pred njo so mikavne preizkušnje na drugi strani Atlantika.

Tamara, v vašem pisanem urniku smo se zdaj srečali z vami v Domžalah. Kako to, glede na to, da kadar ste Sloveniji, ste najbrž bodisi v Slovenskih Konjicah bodisi v Izoli?
»Drži, prav imate, poleti sem seveda večinoma po turnirjih, ki si sledijo v zgoščenem urniku, v olimpijski sezoni je drugače. Ker me ni v Tokiu, v teh dneh vso pozornost namenjam treningu. Vodja moje ekipe Marjan Čuk je doma v Domžalah, tukaj imamo bazni tabor in vadimo na bližnjih igriščih v Litiji, Kranju, Ljubljani ter jasno tudi v domžalskem športnem parku. Drugače pa grem seveda tudi v domače Konjice, bivam pa zdaj pri fantu v Izoli. Toda logistika po Sloveniji je preprosta, v uri ali največ dveh si kjer koli.«

Igrata tenis na Obali skupaj s fantom?
»To pa ne (smeh). Igrala sva le enkrat: on je rekreativni športnik, tudi tenis rad igra, toda moj trening je vendarle drugačen. Seveda pa imam sama rada različne športne panoge tako na vrhunski kot tudi ljubiteljski ravni.«

Smo vas pa kar malo pogrešali na olimpijskih igrah. Po formi zadnjih mesecev in tudi nekaterih presenečenjih v Tokiu bi bili lahko blizu vrhunskega dosežka – kaj menite o tem?
»Prav posebne so te olimpijske razmere okrog pandemije koronavirusa. Spomladi o igrah še nisem razmišljala, nato sem se vzpenjala po lestvici WTA in pravzaprav v zadnjem hipu izvedela, da imam vizum za nastop. V hipu smo se sestali skupaj z mojo ekipo in se po premisleku odločili, da ne bom nastopila v Tokiu. Precej energije bi izgubila s privajanjem na drugačno podnebje in časovno razliko. Vroče je tam, bolj racionalno je bilo izkoristiti čas za trening. Res pa je, da me mikajo olimpijske igre v prihodnosti, ker gre tudi za drugačen način razmišljanja, bolj ekipni. Tam si del reprezentance, podobno kot pri nas v pokalu Fed, rada imam tudi takšno tekmovanje. Zato bi se čez tri leta veselila odhoda v Pariz. Seveda pa je takšen turnir tudi za psiho poseben, zato je toliko presenečenj.«

Sploh pa se tudi vi spoznavate z zahtevno psihologijo športa. Kako gledate zdaj na to, da so se pričakovanja domače teniške javnosti in športnih privržencev čez noč zvišala, sami si seveda zvišujete cilje po polfinalu Roland-Garrosa in nato še zmagoslavju v Lozani, kajne?
»Res je tenis posebna zgodba, in ko pomislim, kako dolgo traja sezona, koliko bremena je zlasti med tistimi največjimi asi, me ne preseneča, da sodijo med najbolje plačane športnike. Prepoznavni so na vseh celinah. In ker se sezona začne že ob novem letu ter konča s sklepnima turnirjema ATP in WTA v pozni jeseni, je teniška karavana zelo pogosto in dolgo navzoča v javnosti. Ko sem bila mlajša, se nisem kaj prida obremenjevala s pričakovanjem zmag, zdaj pa moram temu namenjati veliko pozornosti. Trudim se ostati na trdnih tleh, ohranjati ravnotežje, izziv v vrhunskem športu je ohraniti sproščenost na poti k lepim dosežkom.«

Kako se zdaj ozirate tako k podvigoma v Parizu in Lozani kot tudi hitremu slovesu od Wimbledona v 1. krogu?
»Vse se je zgodilo čez noč! Seveda sem že dolgo v tenisu, toda letošnja sezona je zame povsem drugačna. Uživala sem iz dneva v dan v Parizu, bila samozavestna in obenem psihično čvrsta. Vesela sem bila zmage v Lozani, igrala z užitkom tudi zaradi podpore s tribun, vodja moje ekipe Marjan je bil tam izjemoma z družino. Ob porazu v Wimbledonu pa nisem bila pretirano razočarana, ker sva s Karolino Pliškovo prikazali res dober tenis. Je odlična igralka, tu ni kaj.«

Kaj pa prihajajoča ameriška turneja?
»To je pa spet posebna zgodba. V Cincinnatiju, Chicagu in nato seveda na odprtem prvenstvu ZDA bomo seveda igrali na trdi podlagi, ta del sezone mi predstavlja prav poseben izziv.«

Nato pa boste sredi septembra nastopili pred domačim občinstvom v Portorožu?
»Tega se prav veselim! Verjemite, da je že sedem let minilo, ko sem nazadnje igrala na domačem turnirju, takrat v Mariboru.«

Kako sicer preživljate urice prostega časa, denimo zdaj, ko ste v domovini?
»Študiram psihologijo. WTA nam je omogočila študij na daljavo, zanimiv je, lotila sem se ga januarja, ne mudi se mi, toda prav dobro mi dene, da se poleg tenisa ukvarjam tudi z izobraževanjem.«

Ob zadnjem sprejemu pri predsedniku države Borutu Pahorju po vrnitvi iz Pariza je bil pred vrati začetek nogometnega eura, ko ste nam rekli, da vam je najbližje nemški nogomet – kako to?
»Nisem neka zagreta navijačica, res pa je, da smo doma nekoč prav uživali ob prenosih odločilnih tekem lige prvakov. In takrat sem si pred Barcelono, Realom in kakšnim angleškim klubom izbrala Bayern iz Münchna. Bolj kot nogomet pa spremljam košarko.«

Seveda, saj ste doma iz Slovenskih Konjic, kraja z lepo košarkarsko tradicijo.
»V Konjicah smo bili res povezani s košarko, v šoli, tudi v prostem času. Zdaj pa so me seveda navdušili še naši košarkarji na OI. Čeprav imam strog urnik priprav na ameriško turnejo, bi za finale vstala sredi noči. A škoda, ker ga ni bilo.«

Imate teniškega vzornika?
»Od svojih začetkov sem najbolj občudovala Rafaela Nadala. Med novejšimi obrazi pa mi je všeč tenis Stefanosa Tsitsipasa in zdaj tudi mladega italijanskega asa Jannika Sinnerja.«