Po športni karieri še težje preizkušnje
Drame se dogajajo že na športnih tekmovališčih, zmagovalci in poraženci ne skoparijo s čustvenimi odzivi, a vse je tudi vpeto v poslovno logiko kot odskočna finančna deska za posameznike. Ko igrišča utihnejo, je športnik med štirimi stenami vsak s svojimi radostmi in težavami. Nekdanja biatlonka Tadeja Brankovič, udeleženka štirih olimpijskih iger in šestkrat uvrščena na zmagovalne stopničke v svetovnem pokalu, ve, kaj je boj zunaj tekmovališč. Ločitev in bolezen, rak, sta bili in sta še njena življenjska izziva, zdaj pa je marsikaj doživetega prelila v knjižni prvenec Peta olimpijada. O športnem in zasebnem izkazovanju življenjske moči.
»Na življenjski poti so vse težave rešljive. Vsak izziv ti da dodatno moč, da ga rešiš. Šport pa daje moč, opogumlja. Življenje je lepo, s športom pa še bolj,« je o svojih izkušnjah o prepletanju »poklicnega« (športnega) in zasebnega za uvod navrgla Tadeja Brankovič.
»Avtobiografijo sem napisala v letu dni, večkrat ustvarjala v solzah. Svojo dušo sem resnično prelila na papir,« se pisateljskega dela spominja biatlonka, ki je tako na športni poti kot v življenju naletela na ovire, a tudi sama se zaveda, da so vzponi in padci del usode vsakega človeka. »Po športni karieri so me čakale še težje preizkušnje kot denimo na olimpijskih igrah. Zdaj pri svoji peti olimpijadi pa tečem proti koncu, že vonjam ciljno črto,« trdi Tadeja, ki je pred tremi dnevi praznovala 42. rojstni dan, tudi v družbi 12-letne hčerke Maše in 9-letnega sina Rožleta.
Knjiga najboljša terapija
Zagon za knjigo pa ji je dala slovenska šampionka v smučarskih tekih Petra Majdič. No, zanimivo, Majdičeva je ravno včeraj prav tako praznovala 42. rojstni dan.
»Ona me je opogumila, bila je pobudnica za knjigo. Nekoč sva se dobili na klepetu pri kavi, svetovala mi je, naj svoje izkušnje prelijem na papir,« se spominja Brankovičeva, katere knjigo je uredil novinar Marjan Fortin. Vse, kar bremeni dušo, je treba spraviti ven, si jo olajšati in s pozitivnim spoprijemanjem z novimi izzivi nadgraditi izkušnjo. Torej tudi zato nekdanja biatlonka poudarja, da je bila ta nova avantura bolj dragocena kot denimo športni izziv čim hitrejšega teka in kar se da natančnega streljanja v biatlonu.
»Pisanje te knjige je bila moja najboljša terapija. V duši mi je zdaj resnično lažje in svobodneje stopam naprej proti osebnim ciljem. Knjiga sporoča, da se naj vse težave vzame kot izzive, ki jih je mogoče rešiti, in ti dajo človeku dodatno moč. Slednjo in pogum pa daje šport, zaradi tega je pomemben. Športno odličje ni le nagrada, vztrajnost je nujna tudi tedaj, ko ti ne gre,« je še opomnila avtorica Pete olimpijade. Pri ustvarjanju knjižnega dela pa je imela tudi vzore iz slovenske zgodovine velikih naravnih podvigov. Pokojni alpinist Tomaž Humar je denimo dejal, da gre na goro, ko ga ta pokliče, torej vse je že nekakšna spiritualna povezava. »Ko sem sedla za računalnik, sem pisala o tistem, kar sem tedaj čutila, po odlomkih. Lahko sem pisala tudi vso noč. Iz mene je kar vrelo, vse sem doživljala zelo čustveno. Nepopravljeno besedilo sem poslala na urejanje, sama ga nisem uredila, z namenom, da bi bilo čim bolj avtentično. Knjige v končni obliki pa še nisem prebrala do konca, zvečer sem včasih preutrujena za branje,« je priznala Tadeja Brankovič.
