City le še 13 trofej za Realom

Po svoje zveni logično: najboljše moštvo prestižnega angleškega nogometnega prvenstva, v katerem se vrtijo vrtoglave vsote denarja, je zmagovalec lige prvakov. A v primeru Manchester Cityja je zdrav razum že večkrat tako močno odpovedal, da so bili njegovi navijači v strahu tudi po zadnjem sobotnem pisku sodnika Szymona Marciniaka. Svojim očem so verjeli šele, ko je predsednik Uefe Aleksander Čeferin izročil šampionsko lovoriko kapetanu Ilkayu Gündoganu.

Prvo zmagoslavje Manchester Cityja med elito stare celine je imelo veliko junakov (v začetni enajsterici so nastopili igralci iz devetih različnih držav), posebno pozornost pa sta si prislužila edina dejavna akterja finala iz Španije, najuspešnejše države v ligi prvakov z 19 naslovi, 14 madridskega Reala in 5 Barcelone. Odločilni gol je zabil Madridčan Rodri, arhitekt podviga sinjemodrih pa je bil trener Pep Guardiola iz Santpedorja v Kataloniji. Dolgo je čakal nanj, saj je Cityjevo krmilo prevzel že leta 2016, ko je od sedanjih članov moštva »podedoval« le Kevina de Bruyneja.

Odtlej je klub porabil za nakupe igralcev 1,238 milijarde evrov in potreboval veliko potrpljenja, ker prvim štirim naslovom angleškega prvaka niso sledile evropske trofeje. V sedmi sezoni mu je le uspelo, letos je kot prvi z Otoka po Manchester Unitedu leta 1999 na en mah združil domačo ligaško lovoriko z zmago v finalu lige prvakov. »V Madridu ne smejo mirno spati, le še za 13 lovorik v LP zaostajamo za Realom,« se je v Istanbulu pošalil Guardiola. Brez ščepca humorja pač ne bi zdržal tako dolgo na bržkone najbolj vroči klopi na svetu.

Dolgo so jih zmerjali

Po koncu igralske kariere, med katero je najdlje, enajst sezon, nosil dres Barcelone, z njo prvič osvojil LP (1992) in postal njen kapetan, 47-krat pa branil barve španske reprezentance, se je Pep resda lotil trenerske poti v hitropoteznem slogu. V sezoni 2007/08 je vodil drugo moštvo Barcelone in z njim postal prvak tretje španske lige, nato pa nasledil Franka Rijkarda na čelu prve zasedbe blaugrane. Z njo je bil v pičlih štirih letih trikrat državni prvak in dvakrat evropski, že v prvi sezoni 2008/09 je prišel še do nacionalnega pokala in dragocenega trojčka lovorik, kar mu je letos uspelo drugič – kot prvemu trenerju v zgodovini.

Vmes je nizal uspehe in tudi razočaranja, med katere uvršča tri sezone pri Bayernu brez evropske trofeje in dolgo čakanje pri Manchester Cityju.

Guardiola je star 52 let in ima pred seboj še veliko priložnosti za nadaljevanje žetve uspehov, toda o prihodnosti še noče govoriti: »Zdaj je trenutek za veselje, predolgo so nas zmerjali, da smo zgube. Moji šefi so me spomnili, da bo naslednji finale LP v Londonu, a raje ne bom ponovil, kaj sem jim odvrnil. Prav nič nisem bil prijazen.«