Po vseh težavah je zrasel nazaj

Anže Lanišek je dobil v Zakopanah novo potrditev, da je zares vrhunsko pripravljen. Če tega v petek in soboto iz različnih razlogov še ni mogel pokazati, je v vsem sijaju spet zablestel v nedeljo, ko je z najboljšim dosežkom uvodne serije in četrtim v finalu osvojil odlično drugo mesto. Z njim je 24-letni smučarski skakalec iz SSK Mengeš izenačil svojo najboljšo uvrstitev v svetovnem pokalu; drugi je bil tudi v Visli 2019 in pred slabimi tremi tedni v Innsbrucku.

»Vsa druga mesta so na svoj način posebna, dosegel sem jih v različnih okoliščinah, zato bi jih zares težko primerjal med seboj,« je na včerajšnji spletni novinarski konferenci poudaril Lanišek in po kratkem premisleku pristavil, da mu morda od vseh petih (posamičnih) stopničk, ki si jih je doslej že priskakal med svetovno elito (še tretji mesti iz Kuusama 2019 in Engelberga 2020), še največ pomeni uspeh izpred meseca dni v Švici. »Zame ima tretje mesto iz Engelberga še prav posebno težo, ker zaradi bolečin v hrbtu še dan prej nisem vedel, ali bom lahko sploh nastopil,« se je spomnil zdravstvenih težav, ki so mu grenile dneve po svetovnem prvenstvu v smučarskih poletih v Planici. Zanj je bila nato – kakor je po vrnitvi pripomnil z nasmeškom – zelo mučna že vožnja proti osrčju Švice, še zlasti na italijanskih cestah je čutil sleherno luknjo.

Vesel tudi te izkušnje

Z nedeljskim podvigom v Zakopanah si je spet okrepil samozavest, ki so jo malce načeli kvalifikacijski spodrsljaj v Bischofshofnu in za njegove letošnje razmere povprečni nastopi v Titisee-Neustadtu. »Po vseh težavah, ki sem jih imel, sem zrasel nazaj. Znova sem dobil potrebno samozavest in zaupanje vase,« je odleglo slovenskemu (državnemu) prvaku, ki je po razočaranju na zadnji postaji 69. novoletne turneje, kjer je izpadel že v kvalifikacijah, globoko v sebi vedel, da ni pozabil skakati. »Imel sem preveč polno glavo, zaradi česar sem se narobe lotil kvalifikacijskega skoka v Bischofshofnu. V Neustadtu sem se trudil, pa mi ni šlo po željah,« je pojasnil Žaba, kakor ga pravzaprav vsi kličejo. Kot je pribil, je vesel, da je imel tudi takšno izkušnjo. »Lani sem po slabših nastopih potreboval mesec dni, da sem se vrnil med deseterico, zdaj precej manj,« je omenil in razkril, da mu je po petku in soboti, ko mu na največji poljski skakalnici (še) ni šlo tako, kot si je zamislil, dobro dela tudi analiza z glavnim trenerjem Robertom Hrgoto.

»No, saj moji skoki na treningu, kvalifikacijah in moštveni tekmi niso bili slabi, problem je bil le v tem, da z odskočne mize nisem odnesel dovolj hitrosti. Po pogovoru z Robijem sem spremenil določene malenkosti in takoj je bilo bolje. Znova sem našel prave nastavitve, upam, da bom v takšnem slogu konec tedna nadaljeval tudi v Lahtiju,« si je še zaželel domžalski rekorder, ki z ženo Nastjo in sinom Ijanom Luko že nekaj časa živi na Mlaki pri Kranju, kjer je – zanimivo – doma tudi ta čas naša najboljša skakalka Nika Križnar.